Spet se je v J-molu oglasilo,
kakor troblja tista ZJ-mola,
ropotalo kakor zna le trola,
dobro znano molovsko trobilo.
Po naključju z njim je šla reklama,
tudi ta na mol se je pripela,
dura lestvice ker ni ujela,
je prepevala o sebi sama.
Nekaj pevcev, komaj kak Slovenec
v molu je kot troblja zadonelo,
kakor rekviem se je zazdelo,
kot da mol polaga sebi venec.
Mar zares je mol tako otožen,
vpraša se naključni poslušalec,
nak, le zdelan ves je izvajalec,
horizont odmevov silno zožen.
Se navzven v J-molu troblja sili,
da bila meščanom bi bolj všečna,
toda kaj ko »truba« ta nesrečna
takšna je, da se hudiču smili.
V kolu zdaj v J-molu poskakuje,
kar ostalo sploh je še plesalcev,
stran obrača mnoštvo se gledalcev,
zadnje kolo že se poplesuje.
