Punca gre na delo ob obali,
se ustavi, Ivančka povpraša,
koliko trenutno tisto znaša,
s čimer bi lahko se poigrali.
Fantu zdi prav nobel se zadeva,
da ga delavka tam intervjuva,
nekaj ji momlja in zraven pljuva,
reče ji: “Potem lahko kar greva.”
Ni imel priložnosti še take,
da se stvar kar sama mu ponudi,
nekaj je blaga v rezervi tudi,
misli si, da zdaj gre med junake.
Dialog poteka, punca vodi
vso zadevo, je pobudo dala,
zraven morska se peni obala,
Ivanček ves vidno blažen blodi.
Kar pristopi eden, ki se zgraža,
kaj se gresta pred ljudmi na rivi,
kakšni bodo javnosti odzivi,
to da bo za Ivančka blamaža.
Brž pripišejo osebi isti,
da za njo kar cela interesna
je skupina, silno stvar je resna,
ve se kdo je glavni, skratka tisti.
Se ne vprašajo prav nič faloti,
da nemara ga je zgolj zmotilo,
ko je videl, v kakšno motovilo
Ivan se zapletel je na poti.
Da nemara zdelo nenormalno
se človeku je, ko videl ju je,
v kakšni pozi se ta stvar stopnjuje,
da je šlo za delo amoralno.
