Kekec srbsko govori, ne veste?
Komentiral nekaj je pred dnevi,
v neprijetni je bilo zadevi,
šlo je za plakat ob robu ceste.
Tuji se vojak na njem predaja,
Kekcu v nos gre kajpak ta reklama,
češ da vse to filmska je drama,
kriva strankarska da je izdaja.
Silno Kekca je pri tem zmotilo,
da vojak ta nosi zvezdo rdečo,
ki se vdal je in spoznal nesrečo,
kam brezglavo se ga je gonilo.
Kekec namreč je iz tistih časov,
ko bili so filmi partizanski,
zvezdarji junaki gromozanski,
ko je mrgolelo takšnih asov.
Zvezdarjev nobeden ni se vdajal,
vsak pobil sovragov je stotine,
Kekcu ob plakatu v glavo šine,
da ob tem se je, otrok, naslajal.
So bili še to otroški časi,
ko so keku vsi še Kekec rekli,
po dvorišču ko so bosi tekli,
v neki je bilo dolenjski vasi.
Ni odtlej naš Kekec pač odrasel,
biti kek zaman fanté se trudi,
se zato tako neznansko čudi,
kot da večno bi le ovce pasel.
Kekec naš, ki ga plakat vznemirja,
filmski je otročiček večni,
eden teh, ki le takrat so srečni,
ko z Bedancem Tito v Jajcu dirja.
