STA je 2. 7. 2020 ob 14:37 v vezi z ne/delovanjem državnega tožilstva objavil odgovor Predsedniku vlade RS g. Janezu Janši, ki ga je podal generalni državni tožilec Drago Šketa.
Drago Šketa med drugim javno zatrdi, da ‘tožilstvo deluje učinkovito in zakonito, tožilci pa skladno z ustavo in zakonom. K vladavini prava prispevajo z neodvisnim in avtonomnim delom, s katerim podpirajo pošteno, nepristransko in učinkovito izvajanje sodne oblasti…’
Žal materialna dejstva uradno dokumentirane Resnice nimajo stične točke s predmetnimi Šketinimi neresničnimi javnimi navedbami, kajti tudi v tožilstvu so posamezniki, ki delujejo neučinkovito in nezakonito, neskladno z ustavo, vse v naklepni zlorabi zakona. Vpeti v negativno selekcijo 70-letnega enoumnega socializma k vladavini prava ne prispevajo z neodvisnim in avtonomnim delom, pač pa podpirajo nepošteno, pristransko in neučinkovito izvajanje sodne oblasti…
Iz dokončne sodbe Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 198/2018 z dne 19. 2. 2019 enoznačno izhaja, da je gradbeni inšpektorat na Vodmatski 8 v Ljubljani porušil sinov dom nezakonito!
Posledično – razumljivi vsakemu brucu prava – velja, da je tožilec tov. Primož Suknaič naklepno! zlorabil Zakon in Ustavo, ko naju je s sinom preganjal po 299/4 čl. KZ-1, kateri ščiti uradno osebo/gradbenega inšpektorja pri zakonitem delovanju. Z zavržno naklepno zlorabo Zakona je tožilec tov. Primož Suknaič dosegel praktično enoletni nezakoniti pripor zame in sina, vse v sodelovanju z naklepno! nepoštenim in pristranskim sojenjem večkratne kršiteljice človekovih pravic tov. Alje Kratovac ex Prokopović (op.a. samopriznanje! države RS) pa nezakonito dosojeno večletno kazen zapora zame in sina…
Posledično ima Drago Šketa že več kot pol leta na mizi uradni pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti za spremembo obsodilne kazenske sodbe maloumno montiranega sodnega procesa zoper mene in sina, še več, ima tudi uradno urgenco Varuha človekovih pravic, čemu tovrstno zavlačevanje…
Tovrstno naklepno zavlačevanje državnega tožilstva dodatno potrjuje, da tožilstvo ne deluje zakonito, da nekateri tožilci ne delujejo skladno z ustavo in zakonom, so pa v naklepni! zlorabi Zakona zelo učinkoviti pri ‘ubijanju’ pro/udbovski oblasti neljubih državljanov in njihovih družin! Pro/udbovsko pogojena globoka država zagotavlja vso avtonomnost tožilstva v tovrstnem zločinskem delovanju…
Saj ni res, pa je! Deja-vu!
Drago Šketa, ali kaj od zapisanega ni res!?
Franc Trunk, Portorož
Zadeva: Odgovor na prispevek v spletni Demokraciji z naslovom: Drago Šketa in njegova neresnica
Dne 9. julija 2020 je bil v tedniku Demokracija objavljen prispevek z naslovom: »Drago Šketa in njegova neresnica«, iz katerega izhaja kritika g. Franca Trunka, da naj bi »tožilec tov. Primož Suknaič naklepno zlorabil zakon in Ustavo, ko je naju (Franca Trunka in sina) preganjal po 299/4 KZ-1«, zaradi kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi. Uradne osebe so bile inšpektorji Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, ki naj bi odredile in nadzirale rušenje objekta, glede katerega je bilo v drugem postopku pravnomočno ugotovljeno, da za rušenje niso bile pravilno ugotovljene in uporabljene zakonske podlage.
Ker ocenjujemo, da gre za poskus grobe, namerne diskreditacije državnega tožilstva, odgovarjamo z naslednjimi dejstvi:
1. Predpisi prepovedujejo, da bi politika in mediji narekovali Generalnemu državnemu tožilcu RS, kako naj ravna v konkretni zadevi, še posebej, če so za odločitve pristojni drugi državni tožilci. Zato je povsem neutemeljen zapis, da »ima Šketa že več kot pol leta na mizi pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti«.
2. Državni tožilci morajo tudi v primerih, pri katerih ne soglašajo z odločitvami sodišč, spoštovati pravnomočne odločitve in se ravnati po njih. Izredna pravna sredstva smejo vložiti (niso pa dolžni) le izjemoma, če pričakujejo, da bodo v postopku na Vrhovnem sodišču RS tudi uspeli.
3. Vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti je predvsem v dispoziciji strank, ki imajo pravni interes, torej v interesu gospoda Trunka samega. V zvezi z obravnavano zadevo je tako na Vrhovno državno tožilstvo RS že bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ki je bila s sklepom dne 11.12. 2013 zavržena z argumentacijo, da odločitve Vrhovnega sodišča RS naj ne bi bilo možno pričakovati o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti. Zavržena je bila tudi Ustavna pritožba z dne 2.6. 2015. Zato se je zastavilo vprašanje, ali ne bi za konkretno zadevo veljala prepoved, da dvakrat ni mogoče odločati o isti zadevi. Očitki v tej zadevi, glede katere so sodne odločbe postale pravnomočne, so zelo hudi, tudi izrecno izražene resne grožnje s smrtjo glavni inšpektorici in drugim uslužbencem zaradi dela, ki so ga opravljali v okviru svoje službe.
4. Varuh človekovih pravic ni ugotovil pogojev za nadaljnje posredovanje, ki bi lahko bilo predvsem v smeri pohitritve sprejema tožilske odločitve. Pojasniti je treba, da je zadevo, ki je sicer tekla na sodiščih, skozi daljše časovno obdobje obravnavalo več tožilcev, ki so vseskozi spoštljivo odgovarjali Juretu ali Francu Trunku, vendar pa so pobude načenjala vedno ista vprašanja o katerih so sodišča že pravnomočno odločila in ne gre za vprašanja, ki naj bi vpletala dejavnost Generalnega državnega tožilca RS.
Erika Repovž
Svetovalka za odnose z javnostmi
Vrhovno državno tožilstvo RS
Ljubljana, 10.julij, 2020
