V moji ordinaciji je hrupno,
vsak rad pacienta bi naročil,
meni decidirano sporočil,
da je stanje skrajno in brezupno.
Dnevnik zdaj se pacientov vodi,
pravzaprav v peticije obliki,
priča klavrni nadvse sem sliki,
psihični bolnik o smrti sodi.
Bi na smrt čez palec kar obsojal,
kdor povšeči ni mu, naj odide,
v dnevnik na seznam sto novih pride,
on ime bi lastno jim posojal.
So imena karseda zveneča,
ni da po nemarnem bi navajal,
da pri komer koli bi postajal,
vsak od njih vsem znana je nesreča.
Vrag razveseli se res seznama,
ki se dnevniško zdaj zapolnjuje,
z vsakim njih, ki k njemu odpotuje,
manjša bo na zemlji nora drama.
Ni seznamov delati mu treba,
se uvrščajo kar sami nanje,
vragu že od nekdaj mar ni zanje,
saj odšla bo z vsakim neoseba.
P. S.
Kar pa mene, pisca, tu zadeva,
vsakega sem res vesel imena,
z vsakim se očisti bolna scena,
z vsakim poslovi se znana reva.
