Te elite, pri nas zlasti skrajni del leve politike s celotnim ozadjem, po svojih lastnih potrebah določajo pripadnike nekakšne nižje rase. Nižja rasa smo na primer janšisti. Nismo vsi temne polti, nimamo značilnega nosu in kodrastih las, spoznati pa nas je mogoče tako, da s kom od nas, ko pride na primer k frizerju, v gostinski lokal in podobno, zaposleni spregovorijo par besed o vremenu in o tem, kako je vse slabše, ker v vladi kradejo, kakor vsak dan povedo na glavni televiziji. Če se prijazno strinjamo, je jasno, da nismo janšisti. Kolikor pa se ne, je mogoče samo eno: ne bo nas več v ta lokal, poiskali si bomo drugega, v obojestransko zadovoljstvo – svoje in lastnikovo. Mar to ni v skladu z rasističnim vzorcem, vsaj kar zadeva rezultat?
Zadnji mesec na vseh televizijskih programih gledamo in poslušamo o rasizmu po vsem svetu, še zlasti pa v Združenih državah Amerike. Najbolj me je presenetilo, da v ZDA prevladuje sistemski rasizem, čeprav doslej še nikoli na radiu in televiziji nisem slišala definicije današnjega sistemskega rasizma. Sklepam, da je dokaj drugačen od tistega v Hitlerjevi Nemčiji. Sklepam tudi, da verjetno v ZDA sploh ne gre za sistemski rasizem, temveč za neko povsem novo obliko rasizma, ki je – bolj kot s samo barvo polti in rase – povezana z vrednotami, ki jih del prebivalstva, običajno najvplivnejši, pripisuje določeni večji ali manjši skupini ljudi, iz takšnih ali drugačnih razlogov domnevno problematični.
Ko spremljam, kaj se dogaja v ZDA, v tamkajšnjem ravnanju s temnopoltimi ne vidim kaj prav posebnega, razen tega, da ima tamkajšnja policija za naše pojme zelo velika pooblastila. Spomnila pa sem se podobnega dogodka, kot se je zgodil pred dnevom na nekem ameriškem parkirišču, ko je pri nas nekdo prav tako meril na policista, kot da bi imel pištolo, v resnici pa je imel telefon. Ne vem, če so ameriški policisti vedeli, da moški, ki je meril vanje, ni imel orožja. Koliko je bilo pri tej morebitni policijski napaki individualnega rasizma, je težko reči. Da pa je takšno ravnanje lahko samo del sistemskega rasizma, tega ne verjamem. Saj bi črnski policist lahko na takšen način ravnal tudi s pripadnikom bele rase. Le da v tem primeru mediji sploh ne bi poročali.
Skratka, sistemski rasizem je v današnjem času redkost, človekove pravice pa so bolj ali manj uveljavljene povsod. Prav zaradi tega ga je vse težje odkrivati. Pač pa je vse, kar povzroča več neupravičenega razlikovanja med ljudmi, povezano z doslednim, progresivnim uveljavljanjem človekovih pravic. Ta način pa ni sistemski, kot je bil Hitlerjev rasizem. Je razpršen in perverzno uporabljen v dobre namene, na navidezno najvišji etični ravni. Politične in druge elite si namreč s sklicevanjem na najvišje vrednote še najlažje ohranjajo oblast, formalno, pa tudi neformalno, z vplivanjem iz ozadja.
Te elite, pri nas zlasti skrajni del leve politike s celotnim ozadjem, po svojih lastnih potrebah določajo pripadnike nekakšne nižje rase. Nižja rasa smo na primer janšisti. Nismo vsi temne polti, nimamo značilnega nosu in kodrastih las, spoznati pa nas je mogoče tako, da s kom od nas, ko pride na primer k frizerju, v gostinski lokal in podobno, zaposleni spregovorijo par besed o vremenu in o tem, kako je vse slabše, ker v vladi kradejo, kakor vsak dan povedo na glavni televiziji. Če se prijazno strinjamo, je jasno, da nismo janšisti. Kolikor pa se ne, je mogoče samo eno: ne bo nas več v ta lokal, poiskali si bomo drugega, v obojestransko zadovoljstvo – svoje in lastnikovo. Mar to ni v skladu z rasističnim vzorcem, vsaj kar zadeva rezultat?
Tako pri nas pač je; ne poznam temnopoltega politika, ki bi ga v zadnjih tridesetih letih tako preganjali, kot so preganjali – pravzaprav ga še – sedanjega predsednika vlade in nekatere njegove somišljenike. Zadnje dni na primer poslušamo, da Slovenijo resno ogrožajo ustaši, zaradi česar že prihajajo na naše proteste proti janšizmu izurjeni vojaki neke antife (menda nemške), o kateri pa glavni mediji ne poročajo. Zato menim, da sistemskega rasizma, zaradi katerega protestirajo po vsem svetu, gotovo ni, ker ga ni tako neumnega vladarja, ki bi vladal s sistemskim rasizmom, namesto z vsemi mogočimi človekovimi pravicami, ki so zelo uporabne za izvajanje najbolj diktatorskih in nečloveških «selekcij«.
Čemu se izpostavljati s sistemskim rasizmom, ko pa je mogoče uničevati s človekovo pravico do kršenja vseh človekovih pravic, kar počnejo naši skrajni levičarji. Tako bi radi določeni skupini ljudi onemogočili celo demokratični prihod na oblast. Tega, da bi – vsaj za mandatno dobo ali dve – stopila z vrha oblasti, naša skrajno leva elita ne prenese. Namesto tega bogato nagrajuje medije za njihovo dnevno obrekovanje in blatenje tekmecev, da bi državljane odvračali od janšistov, tako kot je Hitler s pomočjo medijev in druge propagande odvračal Nemce od Judov in rasistično hujskal proti njim.
Franca Buttolo, Ljubljana
