Židane ni volje veterinar,
bolj kot ponavadi tokrat hrope,
smrka, bulji in vse teže sope,
kot da dolar menjal bi za dinar.
Kot da se petak v drobiž pretaka,
kot da bi počasi cuzal polža,
kot da mu od rok ne gre več molža,
mož dejanj ni, nič ni od junaka.
Mali prášič dela mu težave,
vede so ostudno, nekulturno,
vse čedalje bolj postaja burno,
krulež zdaj namesto je razprave.
Ni nikogar pujsek maltretiral,
sodite prašička brez razloga,
izgovarja pujsja se nadloga,
z javnostjo bi rad polemiziral.
Je v četrtek zlasti se spozabil,
v tarčo streljal pujs je kozle same,
ni zavedal se krog sebe drame,
kredibilnost zadnjo je porabil.
Da se ga zamenja, je zahteva
zdaj na konja šarca naslovljena,
da z veterinárjem enkrat ena
bi potegnil pujsa ven iz hleva.
Veste, kaj, bojim se, konjske sile
da premevžaste so, preslabotne,
a da konec zgodbe bo abótne,
je na dlani, zvezde niso mile.
