Glasek Darjanu je že mutiral,
kakor virus z naglico se širi,
dal od sebe kot da vse bi štiri,
virus pravi se nam je serviral.
Petinsedemdeset je zdravnikov,
dohtarjev, no, kar so že po stroki,
poskočilo, kot da so z otroki
na igrišču, četica bolnikov.
Virus je mutiral, razbežimo
na strani se vse, bo črni petek,
trinajsti nesrečni ta zadetek,
kaj lahko virozni sploh storimo?
Beli virus, pravijo, razsaja,
rdeča da požrl bo telesca,
če ne prej, pa tja do konca mesca,
mesca, ki kar sam se že razkraja.
Virus beli, JA NE z enim mahom!
Petinsedemdeset strokovnjakov
ni mu kos, kot četica bedakov
zrejo vanj sedaj z največjim strahom.
Glasek Darjanu je že mutiral,
prosi, da bi kmalu bil odrešen,
ves postopek karseda pospéšen,
ni mu več, da šale bi razdiral.
Preden nastopila bo sobota,
vsega naj bo konec, milo prosi,
inficirane besede trosi,
upajoč, da vse je zgolj pomota.
Zdaj obstalo bo življenje javno,
Darjan bo nastope odpovedal,
končno se vsaj malo je zavedal,
da končal je karseda neslavno.
Petek trinajsti, ne ubežimo
več strašanski tej epidemiji,
v Nostradamusovi se viziji
vsi virozni v črno potopimo.
Črno-beli bliža se scenarij,
ni prostora več za barvo rdečo,
virus nam prinesel je nesrečo,
ljubi zlodej, ti nas zdaj obvarji!
