Celih osem let je Ministrstvo za okolje in prostor rabilo za »odkritje« obstoja vladnega dokumenta, po katerem je Plečnikov bežigrajski stadion uvrščen med spomenike državnega pomena in zato praktično nedotakljiv.
Agencija Republike Slovenije za okolje je morala korigirati svojo zmoto in preklicati že izdano okoljevarstveno dovoljenje za njegovo prezidavo po željah direktorja Bežigrajskega športnega parka.Ta načrt bi do nerazpoznavnosti nakazil Plečnikovo delo, kar je z izjemo naših varuhov kulturne dediščine jasno prav vsakemu ob pogledu na megalomanske načrte za prezidavo stadiona, o katerih nas investitor vztrajno prepričuje, da gre le za konservatorsko prenovo. Spomeniško varstvo se namreč požvižga na vsa svoja načela in stoji trdno na njegovi strani. Pod hudim političnim pritiskom je agencija spet snedla besedo in aprila letos projekt Bežigrajskega športnega parka vrnila v ponovno presojo. Živimo namreč v državi, kjer so interesi vplivnih posameznikov že dolgo pomembnejši od skupnega dobra.
Vodja ljubljanske Območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine arheolog Boris Vičič je v zvezi s tem podal svoje ali bolje rečeno investitorjevo mnenje. Prebral sem ga z velikim začudenjem, saj se gospod Vičič za razliko od mene še ni nikoli ukvarjal s Plečnikovo arhitekturo, sedaj pa se ima za velikega poznavalca, ki nas prepričuje, da je nameravani poseg v skladu s kulturnovarstvenimi smernicami.
To si je mogoče razložiti samo na dva načina: da je nepismen in ne zna brati oziroma ne razume vladnega odloka ali pa, da ima sam od tega kako korist. Moram priznati, da doslej še nisem naletel, da bi prav njegova ustanova tako vztrajno podpirala investitorja in terjala uničenja kakega spomenika najvišje kategorije. Gospod Vičič ne nasprotuje samo prav vsemu, kar piše v vladnem odloku, temveč v desetih točkah investitorju dovoljuje popolno uničenje dela našega največjega arhitekta. Najmanj kar sledi iz njegovega pisanja je, da mu ni jasno, kako je treba varovati kulturne spomenike in čemu jih sploh varujemo.
Sklicuje se na eno samo vizuro stadiona, kot da pogledi iz vseh drugih zornih kotov na predvidene novogradnje ne odkrivali boleče iznakaženosti spomenika, ki je sestavni del svetovno priznane Plečnikove Ljubljane. Pri tem se Vičič opira tudi na konservatorsko mnenje sebi podobnega kolega, ki se dotlej prav tako s Plečnikom nikoli ni ukvarjal. Na temelju tega je bil pred leti razpisan natečaj, ki je bil v očitnem nasprotju z zahtevami konservatorske stroke. Vlada je zato na predlog tedanje ministrice za kulturo leta 2009 stadion razglasila za spomenik državnega pomena. Nasprotno pa nam Vičičev odgovor dokazuje, da se na razglasitev preprosto požvižga, saj je ljubljanska enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine prevzela interese investitorja za svoje in jih uvršča pred poslanstvo svojega poklica, to je varovanja našega kulturnega stavbnega bogastva z upoštevanjem predpisov ter mnenj domačih in tujih strokovnjakov.
Čeprav se gospod Vičič sklicuje na mednarodne konvencije in celo navaja iz konteksta iztrgano določilo, ki naj bi dovoljevalo takšne posege, pa je nesporno dejstvo, da bi projekt Bežigrajskega športnega parka prekršil vsa temeljna načela ohranjanja kulturne dediščine. Zaradi razpisa, katerega vsebina je v prid samo investitorju, bi v vsaki normalni državi gospod Vičič moral takoj zapustiti ustanovo, ki jo vodi in kjer za svoje razdiralno delo prejema celo udobno državno plačo. lani proslavil je povozil mnenje svojih sodelavcev in dovolil namestitev svetlečih reklamnih panojev celo v kulturnih spomenikih državnega pomena (Križanke).
Vprašam se, kdo bo sploh še v Sloveniji varoval naše kulturno bogastvo, če je tudi vodstvu te ustanove vseeno kaj se dogaja in ne ukrepa. Skratka gre za edinstven primer v vsej naši zgodovini, ko prav spomeniška služba najbolj zagrizeno nasprotuje ohranjanju enega naših najpomembnejših kulturnih spomenikov. Čemu jo potem sploh rabimo? Saj bi tak dokument napisal lahko kar gospod Joc Pečečnik sam, čeprav morda ne tako zvito in perverzno. Iz razpleta te neokusne zgodbe bomo zvedeli, če smo vsaj za centimeter bližje pravni državi ali pa od nje še bolj oddaljeni.
