9 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

»Če srce dobi vročino izrazi jezik bolečino.«

Objavljamo prispevek g. Franca Turšiča avtorja knjige »Med norci, zločinci in ljudožerci«, ki smo ga prijeli in v katerem se je odzval na nekatere odzive na njegovo knjigo.

ž

Prikaz nasprotnih dejstev:

Hujši in veliko nevarnejši od korona virusa je virus človeške hudobije in sovraštva. Ta virus je prisoten v pisanju in govorjenju Franca Turšiča, ki je že leta 2018 napisal knjigo Med norci, zločinci in ljudožerci. Letos, 4. septembra pa me je na spletu Demokracije v rubriki »Prejeli smo« zelo pritlehno in farizejsko napadel ter podal več lažnivih in nedokazljivih trditev. Prispevku je dal naslov Če srce dobi vročino, izrazi jezik bolečino.

Ob izidu knjige je želel, da mu knjigo prodajam med velikonočnimi prazniki kar v župnijski cerkvi. Kako naj knjigo, kjer župljane imenuje norce, zločince in ljudožerce ter zliva gnojnico na katoliško cerkev, prodajam v cerkvi? Oba s profesionalnim zgodovinarjem dr. Jožetom Dežmanom sva ga skušala prepričati, naj umakne ta grobijanski naslov in spremeni nekaj vsebine, a je trmasto vztrajal pri svoji zamisli. Na spletu mi očita obsedenost, ker gotovo ne ve, kaj to pomeni. Iz njegovega pisanja žari nevarno sovraštvo in zloba, ki gradi na laži. Oče laži pa je hudič.

Kip sv. Antona, kjer je Franc Turšič za časa dekana Hiti Franca iz nabiralnika ukradel denar za sladoled, še obstoji v župnijski cerkvi in je lepo obnovljen. Turšič nedokazljivo natolcuje, da je denar, ki so ga ljudje darovali v ta nabiralnik, poniknil v žepih božjih služabnikov. Begunjske župnike hladnokrvno proglasi za prevarante. Dekanu Hitiju lažnivo očita, da je za ukraden denar pri sv. Antonu pri njih doma zahteval pitanega vola.

Sam sem prebral vso župnijsko kroniko, ki jo je pisal župnik Hiti v času svojega pastirovanja v Begunjah (od 13.9.1945 do 19.4.1961). 13. septembra 1945 je župnik Hiti prišel iz župnije Bloke v Begunje, ker so že leta 1943 v Kočevski Reki umorili begunjskega župnika Viktorja Turka.

Hiti je kot begunjski župnik doživljal globok prepad med domobransko mislečimi družinami in družinami, ki so bile v vojni na strani partizanov. S svojo modrostjo in miroljubnostjo je skušal odpravljati sovraštvo med ljudmi in je gradil mostove med vernimi in nevernimi.

Eden od Hitijevih ministrantov, ki še živi v begunjski župniji, ne more pozabiti, kako je župnik Hiti pomagal njihovi mami, ki je bila vdova in je imela šest otrok. Da ne bi družina stradala, jim je finančno od svojega denarja pomagal kot usmiljeni Samarijan. Župnik Hiti je bil pravi blagoslov za župnijo Begunje, kjer je bilo med vojno in takoj po vojni umorjenih četrtino faranov (220!).

V že omenjenem zapisu Turšič zelo lažnivo obsodi dekana Hitija, da je vse, kar se je pogovarjal s farani pri spovedi, sporočal UDBI. Kot zelo pošten in zvest dušni pastir nikakor ni prekršil spovedne molčečnosti. To lahko izpričajo mnogi farani. Prepričan sem, da tudi tisti duhovniki, ki so sodelovali s partizani, niso nikoli prekršili spovedne molčečnosti.

Turšič omenja, kako je nekajkrat bil pri meni v begunjskem župnišču, ko mi je prinesel cviček. Škoda, da sem ga sprejel, ker mi sedaj očita, da sem ga uživaško »luckal«. Žal mi je, da sem sprejel njegovo potuhnjeno vabilo na večerjo, ki jo je omogočil v razkošnem blejskem hotelu. Zelo nesramno govoriči, da sem vinjen pripovedoval, da »tedaj, ko je v Cerkvi kaj narobe, pride sam Jezus iz nebes in uredi vse stvari«. Zelo žaljivo, s polno mero zlobe je zapisal, da bi me moral križani Jezus že zdavnaj izbrisati iz svojega seznama služabnikov. O tem, koga bo Jezus odklonil, ne bo odločal Turšič ampak naš Odrešenik sam.

Preračunljivemu kapitalistu Turšiču, ki je v Parizu dobro obogatel, bi svetoval naj obišče župnije Trebnje, Sveti Jakob v Ljubljani, Dobrepolje, Begunje pri Cerknici, Ribnico in Naklo, kjer sem bil kaplan in župnik. Farani mu bodo iz prakse povedali, kakšen dušni pastir sem bil in sem.

Res sem aprila leta 2018 v župnijskem glasilu Jernejev zvon kritično spregovoril o njegovi sprevrženi knjigi, ki poleg mnogih krivih obtožb vsebuje tudi nekaj resničnih dogodkov. Turšič v tej knjigi brez kakršnekoli strokovne ali teološke izobrazbe zelo poniglavo kritizira moralo katoliške Cerkve. Naj tu citiram nekatere njegove strupene in sovražne izjave in trditve: »Pokvarjena hierarhija slovenske rimokatoliške Cerkve je kakor koloradski hrošč na Božji njivi…« Zelo sem osupnil in se zgrozil, ko sem na 187 strani njegove knjige zagledal fotografijo s kratkim življenjepisom upokojenega nadškofa dr. A. Stresa in zraven fotografijo s podatki o našem narodnem velezločincu Ivanu Mačku. Kako more biti Turšič tako nesramen, da primerja grozljivega Mačka, ki je bil med vojno in po vojni strah in trepet za tolike Slovence z našim nadškofom Stresom, ki je naredil veliko dobrega že kot profesor filozofije na Teološki fakulteti in sedaj nesebično deluje kot upokojeni nadpastir?

Tomažičev Francelj (tako Turšiču po domače rečejo v Begunjah) se v omenjeni knjigi zgraža tudi nad sedanjim ljubljanskim nadškofom msgr. Stanislavom Zoretom. Spotika se nad udeležbo naših politikov pri posvečenju sedanjega nadškofa v ljubljanski stolnici. Na strani 190 je Turšič takole zapisal: »Za posvetitev novega nadškofa v stolnici je sedela v prvih vrstah kaviar levica kučanofilov, ki nam vlada in prazni žepe ubogemu narodu…« Moj odgovor na Turšičevo zmrdovanje in zgražanje: Vsak škof ima pravico, da na škofovsko posvečenje poleg škofov, duhovnikov, redovnikov, redovnic ter božjega ljudstva, povabi tudi aktualno obstoječo politično oblast, ki je lahko bolj »leva«, bolj »desna« ali morda »sredinska«. Katoliška cerkev nikoli ne ignorira obstoječe oblasti ampak jo sprejema, četudi se ne more vedno strinjati z njenimi napačnimi trditvami. Varujmo se fanatizma in sovražnega govorjenja, ki ga na mnogih mestih očitno razodeva Turšičevo pisanje. Napačno izjavlja, da sem jaz otrok partizanske družine. V resnici sem otrok globoko verne in domoljubne družine iz Cerkelj na Gorenjskem. Drži pa, da so moji starši med vojno pomagali tistim partizanom, ki niso bili likvidatorji ampak pošteni branitelji našega naroda pred okupatorji.

Turšič se spotika, ker sem res pet let pisal pisma podeželskega župnika za Nedeljski dnevnik. K pisanju me je povabil tedanji glavni urednik »Nedeljca«, Milan Meden, ki izhaja iz župnije Begunje. Pisal sem domoljubne in aktualne članke v času, ko je komunistično oblast postopoma zamenjala demokratična oblast. Milan Meden mi je ob povabilu za pisanje v »Nedeljcu« čisto preprosto dejal: »Piši odkritosrčno, nepristransko, miroljubno, aktualno in domoljubno. Varuj se samo fanatizma!« Turšič se zelo nestrpno in krivično obnaša do pokojnega nadškofa dr. Alojza Šuštarja, ki je v uvodni besedi moje knjige Moč ljubezni zelo pozitivno ocenil moje pisanje. Velikega graditelja mostov med vernimi in nevernimi, človeka ustvarjalnega dialoga in za vse dobro zavzetega nadpastirja Šuštarja obdolži, da je bil sodelavec SDV-ja.

Vsi Slovenci in Slovenke, ki pa v srcu dobro mislimo, vemo, koliko velikih dejanj je napravil miroljubni nadškof dr. Šuštar, da smo se lažje osamosvojili in dobili samostojno državo Slovenijo. V težkem obdobju nastajanja naše države so vodilni slovenski politiki nenehno prihajali na škofijo k nadškofu Šuštarju, ki je s svojo preudarno besedo in veliko avtoriteto, ki jo je imel v Evropi, pomagal, da smo postali zares svobodni v raju pod Triglavom.

Turšič Francu želim samo, da se bolj iskreno sooča z resnico, da se ne oklepa nedokazanih trditev in da ne koplje jamo drugim, ker bo nazadnje sam padel vanjo!

Begunje pri Cerknici, 23. september 2020

Maks Ipavec, dekan

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine