Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
V Sloveniji smo prišli do zanimive točke razvoja demokracije. Poslušamo, da je bistvo demokratične družbe v tem, da ima vsakdo pravico do svojega glasu, svojega mnenja, svoje identitete in, če je potrebno, tudi svojega simbola.
Zato odpiram povsem legitimno vprašanje: če imajo LGBTxxx svojo zastavo, zakaj ne bi imeli svoje zastave tudi mi, običajni državljani? Matere in očetje. Družine. Ljudje, ki zjutraj vstanejo za službo, plačajo položnice, kosijo travo, peljejo otroke v šolo. Nedavna odločitev Ministrstva za kulturo, da iz stavbe odstrani mavrično zastavo, je sprožila burne odzive Levice. Razlaga ministrstva pa je preprosta: državne institucije naj predstavljajo vse državljane in ostajajo politično ter ideološko nevtralne. Skoraj dolgočasno razumna misel. Če to drži, potem imamo dve možnosti.
Prva je, da državne ustanove ne izobešajo zastav posameznih družbenih gibanj, temveč zgolj državne in evropske simbole, ki predstavljajo vse državljane.
Druga možnost pa je še bolj demokratična. Če lahko različne skupine izražajo svojo identiteto skozi zastave, potem imajo enako pravico tudi tisti, ki se preprosto prepoznajo kot večinski del družbe: običajni državljani, starši, družine in ljudje, ki ne želijo biti del nobenega aktivističnega gibanja.
Predlagamo torej pravico do zastave normalnih državljanov.
Kakšna naj bo? Brez posebnih ideoloških sporočil. Morda z motivom družine, hiše, delovnih rokavic, otroškega kolesa in davčne napovedi. Seveda bo kdo rekel, da je takšna ideja absurdna.
Toda ravno v tem je bistvo. Če je absurdno, da bi večina zahtevala svojo zastavo, potem bi morali priznati, da državne ustanove niso pravi prostor za zastave posameznih družbenih skupin. Če pa ni absurdno, potem je povsem legitimno, da tudi drugi državljani zahtevajo svoj simbol.
Morda pa je rešitev še preprostejša.
Namesto v zastavah bi lahko ponovno odkrili staromodno idejo, da državni organi predstavljajo vse državljane enako. Ne ene bolj in drugih manj. Ne ene glasnejše in drugih tišje. Ne ene modnejše in drugih staromodne.
Navsezadnje kultura ni zastava. Kultura je vsebina.
In državljani so se v zgodovini že pošteno najedli simbolike. Vedno znova se je izkazalo, da je veliko pomembneje, kaj oblast počne, kot pa kaj obeša na drog pred svojo stavbo.
Zato predlagamo kompromis: če že mora pred ministrstvom plapolati dodatna zastava, naj bo to zastava kulture. Če pa želimo res ostati nevtralni, potem sta slovenska in evropska zastava povsem dovolj.
Demokracija namreč ne potrebuje vedno novih simbolov. Potrebuje predvsem občutek, da država pripada vsem.
Tudi tistim, ki nimajo svoje zastave.
In tako se navadni državljan nehote znajde pred še eno uganko leve slovenske politike.
Če je namen državnih institucij predstavljati vse državljane, potem bi bilo zanimivo izvedeti, kaj natanko naj bi državljanom sporočala gesta, ko je predsednica Musar obesila zastavo tujih konfliktov in oddaljenih političnih sporov. Ko je na vladni palači zaplapolala palestinska zastava, je marsikateri državljan ostal zmeden. Ne zato, ker ne bi razumel, da po svetu obstajajo vojne in trpljenje, temveč zato, ker ni razumel, kaj želi Musarjeva s tem povedati njemu. Ali je šlo za diplomatsko sporočilo? Moralno stališče? Modni trend politične simbolike? Ali pa zgolj za še en primer, ko oblast govori predvsem sama s seboj, državljani pa naj bi pomen geste uganili po občutku.
Morda je težava v tem, da navadni ljudje še vedno pričakujemo, da nam zastava na državni stavbi nekaj pove o naši državi. Očitno smo staromodni. V času, ko zastave vse pogosteje predstavljajo vse mogoče druge teme, gibanja in svetovne konflikte, postaja največja skrivnost prav vprašanje, kdo sploh še predstavlja slovenske državljane.
Zato ostaja predlog zastave običajnih državljanov še vedno odprt. Ne zato, ker bi potrebovali nov kos blaga na drogu, ampak zato, da bi končno vedeli, katera zastava je namenjena ljudem, ki tukaj živijo, delajo, plačujejo davke in financirajo vse te zastave.
