Piše: Vančo K. Tegov
Kritični oris stanja ob prenosu oblasti v Sloveniji (junij 2026)Po parlamentarnih volitvah 22. marca 2026, ki so bile izjemno tesne (Svoboda Roberta Goloba je za las premagala SDS Janeza Janše), je prišlo do dramatičnega premika: Janez Janša je 22. maja postal mandatar, nova 16. vlada (njegova četrta) pa je bila potrjena okoli 4. junija 2026.
V prehodnem obdobju med izvolitvijo Janše za mandatarja in prisego nove vlade je Slovenija imela dva »premierja«. Golobova vlada je opravljala tekoče posle – najbolj »tekoče« pa je zaposlovala in dodeljevala »varna« delovna mesta za nedoločen čas (kljub omejitvam, ki jih ni upoštevala).Prenos poslov se je sicer zgodil relativno hitro in formalno gladko. Kljub temu so se na nekaterih ministrstvih pojavili tihi upori (predvsem na Ministrstvu za kulturo, morda še kje), o katerih javnost še ni v celoti izvedela.
Volitve in prenos oblasti sta ponovno razdelila Slovenijo na dva tabora. Levi del javnosti (mediji, del civilne družbe in kulturni krog) vidi Janšo kot »največjo grožnjo demokraciji in suverenosti«. Desni ga vidi kot edino realno alternativo neučinkoviti in ideološko zgrešeni Golobovi vladi. Ta razkol ni nov, a je bil ob tem prehodu še posebej izrazit – z ostrimi besedami v parlamentu in medijih.
Če bo novi vladi uspelo stabilizirati javne finance, izboljšati poslovno okolje in izvesti decentralizacijo, bo to nedvomno pozitivno. Država nujno potrebuje depolitizacijo institucij (ne na način, kot je to počela prejšnja vlada) in močan fokus na rezultatih. Če se bo to zgodilo – kar je verjetno –, lahko pričakujemo nekaj dobrega za vse.
Pa vendar temu ni tako.
Žal se je ob prenosu oblasti pokazala neiskrenost, podlost in nekultura predhodnikov. Vse, kar so dobrega naredili, so močno potencirali in prikazovali kot svoje izjemne dosežke. Vse, kar je slabo ali v minusu, pa so vključili v svoj »namišljeni« dvomandatni načrt. Ker oblasti niso uspeli obdržati, zdaj krivijo novo vlado – ki je komaj zasedla položaje – za morebiten neuspeh pri »reformah«, ki so jih sami začeli. Večina teh reform je temeljila prav na izničevanju dela prejšnje vlade.
Že kmalu po volitvah so začeli nastavljati tihe (včasih tudi odkrite) spotike in spodkopavati ugled novih ministrov in ministric. Najbolj očiten primer je bil ignoranca spoznavnega srečanja na Ministrstvu za kulturo, kjer je bilo zaznati tihi ali nergavi bojkot vabila, ki ga je poslala nova ministrica. Na Ministrstvu za zunanje in evropske zadeve si je dva dni pred potrditvijo vlade odšla na dopust in naslednika pustila čakati dober teden na formalni prevzem poslov.
Skrajno odurno je bilo vedenje nekdanjega premierja, ki je manj kot 24 ur pred nastopom novega premierja odšel na »proslavo« še vedno kot predsednik vlade – brez kakršnegakoli dodatka ali opozorila, da se njegov mandat izteka. Bentil je čez novo oblast in ustvarjal vtis vojne fronte. To spominja na stare komunistične mantre o ohranjanju oblasti za vsako ceno. Višek brezkrupuloznosti pa je pokazal na pogrebu znanega celjskega športnega delavca, kjer je žalostno slovesnost izkoristil za povolilne politične obračune. Sam bi se moral pogrezniti globoko pod politično gladino.
Umik palestinske zastave pred vladno zgradbo je bilo higienično in pravilno dejanje. Le nekaj ur kasneje se je zastava znašla pred poslopjem predsednice republike – idiotizem na najvišji ravni številka dve. Upam, da ponovni poskusi vpreči civilno družbo, ki je bila v prejšnjem mandatu močno financirana z davkoplačevalskim denarjem za pogosto banalna početja, ne bodo zavrli načrtov in naporov nove vlade.
Vlada in posamezni resorji so z dobrimi nameni za blagor državljanov in dvig ugleda Slovenije začeli delati že prvi dan. Kot za nalašč se je poklopilo tudi mednarodno delovanje novega predsednika vlade: v nekaj dneh po nastopu je opravil več pomembnih sestankov in vsebinskih pogovorov s tujimi državniki, kot jih je prejšnji predsednik vlade v celotnem mandatu. Povečan interes tujih medijev in novinarjev iz cele Evrope kaže, da je Slovenija spet postala zanimiva in da se je vrnila na pravo pot.
Vsi, ki so vstopili v novo vlado, so to storili z dobrimi nameni – z željo po ustvarjanju blaginje in krepitvi blagostanja vseh državljanov. Vsa prizadevanja bodo podprta z dejstvi, rezultati in spoštljivim odnosom do sodržavljanov.
Vse z dobrimi nameni – za vse državljane!
