»Se v republiki ta stvar dogaja,
alpske kjer cvetijo zdaj banane,
od drugod sicér so pripeljane,
da potem naprej se jih prodaja.
Pol milijona smo banan prodali,
pravzaprav jih najprej uvozili,
okrepili, dalje izvozili,
nekaj boljših kajpak zadržali.
Je banan najboljša vrsta šami,
tej takoj smo dali dve plantaži,
tudi če vemo, pri nas v garaži
da ne zraste nič v temí in krami.
Druge smo banane izvozili,
prej smo dali jim še okrepitve,
temu pravi se oplemenitve,
da lahko bi nove spet dobili.
Skratka, zreli za odlikovanje
vsi so, ki v republiki bananski
so pri akciji tej prepredlanski
šli se skrajno umno kmetovanje.
Vsakemu pripel bom zdaj banano,
pa ne gnilo, takšno iz kovine,
da ponos bo naše zgodovine,
bo v spomin na podsaharsko hrano.
Saj od tam banana k nam prihaja,
deloma pa z Bližnjega še vzhoda,
dolga trasa je banan pohoda,
k sreči kakšna da pri nas ostaja.«
To govoril prezident je glavni,
ni bil Borat žal iz Kazahstana,
bil je šef Republike Banana,
prejšnji premiér, zdaj vodja slavni.
To nam govori primer krasote,
legije časti ko jim pripenja,
misli, da v oblake s tem se vzpenja,
pa medalje zgolj deli sramote.
