Zveza ptičoborcev se prenavlja,
vsi posnemali bi orla radi,
vsi bili bi zali, krepki, mladi,
a so jata zgolj, ki se poslavlja.
Novega predsednika dobimo,
starega močno že namreč daje,
v turnu gnezdi, mlajši naj bo raje
tisti, ki se vsi ga veselimo.
A od kod si vzeti je mladiča?
Če ni sivolas, ni ptičoborec,
biti mora rdeč, ne kot zamorec,
biti mora zgledna slika ptiča.
Se domislijo med sabo ptiči,
da bi kavkin sin, ta kavčič mali
pravi bil, da tja bi ga poslali,
kjer predsednika se ustoliči.
Mlad je, ta ni videl ptičje vojne,
pa četudi ves je že odslužen
in prileten, kavčič bo zaslužen,
da dobimo pokojnine trojne.
Stric bil znana kavka je tatinska,
vedel kavčič stric se je napredno,
vodil gospodarstvo kar vzporedno,
temu rekli firma bi hčerinska.
Tak edino ptičoborce reši,
sklepajo njih osivele glave,
ko sledu časti ni več ne slave,
ko vsa jata se samo še smeši.
Kavčič bodi torej naš voditelj,
rdečekljunov čivkanje se sliši,
igra torej spet za slepe miši,
ki jim maček je idol, rešitelj.
