V neki hiši sejo so imeli,
vodil jo je Baško pravoverni,
da bili bi komentarji zmerni,
govoriti so le redki smeli.
Ko k besedi sam se je prijavil,
monolog imel je na programu,
kot bi za oddajo šlo o sramu,
tam z besedami je onegavil.
Baško ni v cirilici govoril,
a so prav težko ga razumeli,
na besedah zmedenih ujeli,
ko za silo le je stavke tvoril.
Zgodovine da ne bo pogreval,
Baško je mencaje vsem povedal,
zraven kakor v davnih časih gledal,
ves rdeč, je pač močno zardeval.
Da je zgodovinar amaterski,
da za šankom gre se zgodovino,
je dejal, kot da bi sprožil mino,
bil tedaj ni niti več bleferski.
Bi odstranil vsako rad oviro,
ki se je pojavila na seji,
zgledalo je, kot da je na meji,
kot da je poplaknil dvojno mero.
Vse bi šlo nekako še po planu,
ko se zgodba Baškova od šanka
ne bi preselila kot pijanka
tja, kjer vidna vsa je na ekranu.
Nauk o seji javni tej pozerski
vsak gledalec more potegniti:
kdor kar koli hotel bi voditi,
naj ne bo nek šankar amaterski.