Zgodba ta godi se na Balkanu,
prav globoko v neki tam državi,
v njej nastopa konj, je Šarac pravi,
z njim še neki pop je v prvem planu.
O prisluhih konju se šepeče,
pop se s šarcem silno spreneveda,
Šarac prisluškuje, križem gleda,
zgodba je napeta, vse trepeče.
Kar zahrza Šarac po balkansko,
je prisluškovanje inztenzivno,
hrzanje vsak hip bolj impulzivno,
popovo ravnanje bolj pristransko.
Šarca konja pop le zagovarja,
ko vsak vidi, kljuse da ubogo
je prevzelo nase osla vlogo,
z riganjem da Šarac odgovarja.
Bo res treba po veterinárja,
se sprašuje tu opazovalec,
konjskih muk povprečni že gledalec
misli pač, da škoda je denarja.
Bo vsaj konjederec tu potreben,
da bi skrajšal konjske muke silne,
pop napel je vse moči servilne,
saj primer sakralno je poseben.
Pomoči od zunaj ne bo treba,
saj se enkrat več je potrdilo,
Šarac da sam sebi bo krmilo,
starešina lastnega pogreba.
