Vse bilo je kakor na ekranu,
stréljanje le v tarčo enosmerno,
in uperjeno zgolj tja namerno,
videti tako kot v makro planu.
Da po planu teklo je streljánje,
res bilo težko ni prepoznati,
saj izbrani so bili formati,
enolično slišati regljanje.
Tarča je migrirala na sceni,
vanjo šlo je zaporedje strelov,
od izbranih kajpada modelov
in streljánje skrajno res poceni.
Tarča tokrat je bila premična,
se na vse nasprotne je streljálo,
tem streliva kajpak ni se dalo,
vsa zadeva je bila dvolična.
Vpili strelci so, da navijači
vse premalo jim podpore dajo,
za sovražni govor to imajo
oni, ki so strelski priganjači.
V tarčo da se strelja enosmerno,
kar edino je, se ve, pravilno,
a gledalec gleda, nenasilno
vanje zre, deluje pa čemerno.
Pride čas, pomislil je gledalec,
ki je moral stvar opazovati,
ko se spraznijo jim avtomati,
ko otrpne trudni jim kazalec.
Tarča sama se potem obrne,
strelec nanjo se kar sam prilepi
in ne bodo več naboji slepi,
milo se za drago sámo vrne?
