“What a mouth?”, bila odprta usta
včeraj so in vsi so vanj zijali,
v zrno graha, so ob njem obstali
kakor šeme, ko je konec pusta.
“What a mouth?” Saj to je le fižolček,
ta da nosil našo bi kraljično,
ki na zrnu graha nepremično
bo ležala in si grela stolček?”
Kot iz pravljice na zrnu graha
se sinočnja risanka je zdela,
nekatera usta otrdela
od zavisti so, ne ravno straha.
Mu ne bo lahko vse to nositi,
je kraljična namreč prav zajetna,
poleg tega silno še prevzetna,
bo težko jo grahku ukrotiti.
Mlad je grah, nam zraste še v višino,
nekateri so ocenjevali,
drugi z glavo ves čas zmajevali,
češ potlači ona ga v globino.
Da ji zmanjšal bo kilažo, rekel
grahek je, odvečne kilograme
dal bo v pokoj, nič več da salame
rezal ji ne bo in jajčk ne pekel.
Zmanjša da na težo jo normalno
in da končno ji sanira zdravje,
rekli so ljudje, tako da prav je,
da storiti mora maksimalno.
Vse lepo in prav, da kdaj bo tešča,
a za grah bo vseeno prehuda,
ni kraljična pač, je škoda truda,
stara zamaščena to je vešča.
