Na široko so oči odprte,
kot da silili iz njih bi hlapi,
prepoznaš ga po dušljivi sapi,
so v megleno mu oči zazrte.
Vpije, da na svetu vse bo bolje,
ko nekdo ne bo več dihal zraka,
izigrava strašnega junaka,
zdaj zavzemal bi se za okolje.
V megafon zadrto se zadira,
infantilno, glej ga, mladce vabi,
jim naklada, kaj da se mu gabi,
ko neslane šale jim razdira.
Ga poznate, to je panter znani?
Roza panter, znova animiran,
za abotnost mastno je podpiran,
nese ga praviloma postrani.
Roza panter, spet na socialni
se primer, se pravi svoj sklicuje,
blati, žali in pa zasmehuje,
ves v sovražni pozi je fatalni.
Roza panter mladce nagovarja,
da je treba z zrakom varčevati,
in servilno ko po zraku mlati,
s tem izdatno CO2 ustvarja.
Dramo piše z megafonom v živo,
da okolje se onesnažuje,
a ne prepozna, da vsak dan huje
pripomore k temu sam dušljivo.
