Piše: M. Bo.
Slikovita občina Vitanje v hriboviti pokrajini na obronkih zahodnega dela Pohorja in podaljškov Karavank na obiskovalca res naredi vtis. V zadnjih letih je predvsem znana po vesoljskem Ksevtu, a to še zdaleč ni vse.
Veliko zanimivega nam je povedal in pokazal Slavko Vetrih, ki je župan občine že četrti mandat; prvič je bil izvoljen leta 2002, po treh mandatih je bil en mandat – kot pravi – doma, nato pa je bil spet izvoljen leta 2018. Ves čas je bil nepoklicni župan, pred upokojitvijo je delal kot zavarovalni zastopnik. Zanimalo nas je, ali se bo potegoval tudi za peti mandat, in odgovor je: da. Ne le da ga k temu nagovarjajo številni občani, želi si tudi dokončati nekatere že začete projekte. »Med večjimi projekti so nov vrtec, posodobitev vodovodnih sistemov Vitanje in Brezen, lotevamo se športnega parka ob osnovni šoli, gradimo novo ambulanto, v načrtu so nova stanovanja in obnova Rupnikove hiše, vseskozi pa je aktualna tudi obnova cestne infrastrukture,« našteje župan.
V občini se po njegovi zaslugi skorajda niso zadolževali oziroma najemali kreditov. Kot pravi sam, so ga v prvih dveh mandatih celo opozarjali, da bi bilo treba izkoristiti to možnost, a ni bilo potrebe. In ta »kreditna zadržanost« jim je prišla zelo prav, ko je prišlo do odločitve o graditvi Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij – Ksevta, saj so kredit, dobrih 400.000 evrov, takrat morali najeti. (Vrednost investicije je bila 2,8 milijona evrov, pri čemer je bilo 1,7 milijona evrov evropskih sredstev, 800.000 evrov je prispevala občina Vitanje, 300.000 evrov pa ministrstvo za kulturo.)
Ksevt: velika pridobitev!
S Ksevtom, ki v sebi nosi izjemno sporočilo o življenju in delu enega najpomembnejših pionirjev vesoljskih znanosti Hermana Potočnika Noordunga, je Vitanje v desetih letih veliko pridobilo. Unikaten projekt je pritegnil veliko pozornosti, tudi mednarodne, in Slavko Vetrih pravi, da zaznavajo številne pozitivne učinke, tudi utrip življenja v kraju je drugačen. Tako naštejejo kar okoli 15.000 domačih in tujih gostov letno, ljudje v občini in okolici pa vidijo različne priložnosti za razvoj; med drugim se odpirajo nastavitvene in gostinske ponudbe, kot so Glamping center Brodej, turistična kmetija Polenšek, zeliščarska kmetija Iršič itd. Za program v impozantni stavbi skrbi zavod Center Noordung, sicer pa je osrednja dvorana po županovih besedah »dnevna soba Vitanja«, saj se v njej odvijajo številne prireditve. »Hiša je unikatna, vsebine so tako široke, da se ne bodo nikoli izpele,« pravi Vetrih. »Vesoljska znanost je zelo široko področje in zanima vedno več ljudi, poleg tega ponuja veliko možnosti sodelovanja ne le v gospodarskem, temveč tudi v kulturnem smislu.«
Nekaj posebnega je tudi dvorec, v katerem je sedež občine; stavba naj bi bila zgrajena že v 12. stoletju za potrebe upravljanja posesti krške škofije. Leta 2006 so v njej odprli tudi spominsko sobo Hermana Potočnika Noordunga, ki pa je od leta 2015 (to je bil čas drugega župana, op. a.) žal ni več.
V Vitanju so zelo ponosni tudi na bogato ljudsko izročilo, ki je v slovenski kulturi morda manj znano. Župan še posebej občuduje ljudskega pesnika Matijo Štimulaka (1840–1918), velikega zagovornika slovenstva, ki je med drugim napisal in uglasbil vitanjsko himno.
Vrtec za 130 otrok leta 2024
Tudi v tekočem županskem mandatu Vetriha do letos praktično niso najemali kreditov, a vrtec, ki ga gradijo ob osnovni šoli, je velika naložba in brez kredita (okoli 300.000 evrov letos) ne bi šlo. Vrednost investicije je okoli 2,3 milijona evrov, pri čemer je 970.000 evrov zagotovila država. Vrtec je nujno potreben, saj je ta čas razdrobljen na tri lokacije; novi bo imel 6 oddelkov in bo sprejel okoli 130 otrok, odprli ga bodo predvidoma leta 2024. »Število vpisanih otrok raste,« je vesel Vetrih, zadovoljen tudi nad tem, da se mladi iz občine ne izseljujejo.
»Zapuščenih domačij praktično ni«
Čeprav Vitanje sodi med manjše slovenske občine, saj ima »le« okoli 2.300 prebivalcev, pa je površinsko precej velika, obsega namreč približno 6.500 hektarjev. V središču živi okoli 900 ljudi, po županovih besedah pa je na območju občine kar okoli 60 odstotkov »mešanih kmetij« – prebivalcev, ki poleg službe tudi kmetujejo. Občina se lahko pohvali z zelo majhnim odstotkom nezaposlenih, ljudje so večinoma zaposleni pri domačih obrtnikih in v sosednjih občinah. Kot rečeno, se mladi v glavnem ne izseljujejo in ostajajo (tudi) na podeželju, zapuščenih domačij praktično ni oziroma jih je za zdaj še zelo malo, ena ali dve. Kot pravi Slavko Vetrih, je k temu veliko pripomogel izboljšani standard – občina Vitanje je bila med prvimi sedmimi občinami, ki je tudi v hribovje pripeljala optično omrežje, ravno tako skrbijo tudi za cestno infrastrukturo in se trudijo za čim enakomernejši razvoj.
Turizem in znamenitosti
Občina Vitanje tudi zelo dobro sodeluje z bližnjimi občinami, z nekaterimi imajo skupne organe občinske uprave (redarstvo, računovodstvo) in skupno projektno skupino. Z več občinami sodelujejo tudi na področju turističnih destinacij (npr. Partnerstvo za Pohorje), ponosni so tudi na projekt LAS »Od Pohorja do Bohorja«, ki je skupen projekt lokalnih skupnosti in projektnih partnerjev, njegov cilj pa je vzpostavitev šestih medgeneracijskih točk na območju urbanih središč v občinah Dobrna, Oplotnica, Slovenske Konjice, Šentjur, Vitanje in Zreče.
Sicer pa si v občini Vitanje lahko ogledate številne znamenitosti, med njimi cerkev apostolov Petra in Pavla, ki se imenuje tudi »zimska cerkev«, saj je v njej redno bogoslužje od praznika vseh svetnikov do velike noči. »Poletna cerkev« pa je na Hriberci, Marijina cerkev, ki je bila zgrajena sredi 18. stoletja in je najmlajša cerkev v vitanjski župniji … Ogledate si lahko ostaline Spodnjega gradu, ki se prvič omenja leta 1140, in Gornjega gradu, ki so ga prvič omenjali leta 1322, pa Paški Kozjak, na katerem je priljubljena planinska točka Basališče … Na Beškovnikovi domačiji pod cerkvijo svetega Vida si lahko ogledate preužitkarsko kočo, ki ponuja enega najlepših vpogledov v kulturno dediščino, lahko pa obiščete tudi vitanjsko tradicionalno vsakoletno prireditev Holcerija (oz. Olcerija), ki ohranja bogato lesarsko izročilo. In še bi lahko naštevali …
