Piše: Andraž Grad
Dr. Jože Podgoršek, predsednik Foruma SDS za kmetijstvo in podeželje ter nekdanji minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je bil letos izvoljen za predsednika Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS).
Z njim smo se pogovarjali o prihodnosti slovenskega kmetijstva, o nadaljnji strategiji in o izzivih, s katerimi se soočajo kmetje in lastniki gozdov.
Gospod Podgoršek, kot kandidat Foruma SDS za kmetijstvo in podeželje, ste nesporni zmagovalec volitev v svet KGZS. Povejte nam kaj več o glavnih razlogih za vaš uspeh?
Forum SDS za kmetijstvo in podeželje se je pred dobrim letom posvetoval z deležniki, s kmeti in z lastniki gozdov, takrat še ne vedoč, da bomo šli tako resno na zborniške volitve. Po vsej Sloveniji smo imeli 35 okroglih miz in vse so bile izjemno dobro obiskane. To je bil pokazatelj, da tudi kmetje in lastniki gozdov potrebujejo sogovorce, da so organizacije okroglih miz potrebne. Tam smo začeli pripravljati program in vse bolj je dozorevala ideja o moji kandidaturi. Volitev smo se lotili z vso vnemo. Forum je dobil 21 od 44 mandatov pri fizičnih osebah, kar je izjemen uspeh. To je posledica okroglih miz, našega programa in ekipe. Program smo pripravili skupaj s kmeti in lastniki gozdov ter je pravzaprav njihov. Sedaj želimo čim večji del tega programa udejanjiti.
Ob izvolitvi ste dejali, da se bo zbornica v prihodnje borila za slovenskega kmeta in gozdarja, želite pa si tudi intenzivnejšega sodelovanja s stroko. Kaj to pomeni?
Zbornica je stanovska organizacija, ki zastopa vse slovenske kmete in lastnike gozdov. Sam si želim, da bi iz nje prihajala strokovna izhodišča, usklajena tudi s stroko. Tako bodo, ko se bomo pogajali za nekatera izhodišča kot sogovorci, naši predlogi strokovno utemeljeni, brez drugih indicev ali pritiskov. Želimo se naslanjati na stroko. Zbornica ima izjemno veliko strokovnjakov, v zborniškem sistemu je več kot 600 zaposlenih, od tega je velika večina univerzitetno izobraženih agronomov ali iz drugih strok. Stroka je prisotna in z njo si želimo intenzivno sodelovati. Pri nekaterih ključnih vprašanjih si želimo sodelovanja tudi z drugimi. Ta čas je odprt razpis za t. i. konzorcije znanja. Zbornica je praktično obvezna članica v vseh teh konzorcijih, zato bo do sodelovanja tudi prišlo. Veselimo se povezave s ključnimi ustanovami pri razvoju znanja.
Kateri glavni izzivi na področju kmetijstva in gozdarstva vas torej čakajo?
Izzivov je veliko. Najpomembnejši v tem trenutku je zmanjševanje birokratskih bremen. Predvsem si želimo, da vsaj ne bi povečali teh bremen z novimi ukrepi, kajti na mizi imamo kar nekaj dokumentov v fazi sprejemanja, od pravilnika za biovarnost, uredbe o deforestaciji, rabe sredstev za varstvo rastlin in ne nazadnje uredbe o neposrednih plačilih, ki v enem segmentu kmetijstva skorajda uvaja računovodstvo, čemur jasno nasprotujemo. Skratka, veliko je pobud, ki bodo obremenile slovenskega kmeta in lastnike gozdov z birokracijo. Temu se ta čas maksimalno posvečamo. Če pogledamo širše, je naš ključni cilj pomagati pri razvoju družinskih kmetij. Veseli me, da smo v preteklosti tudi na stopnji EU skupaj prepoznali te kmetije kot temelje za samooskrbo. Ker ima Slovenija razmeroma majhne kmetije, povprečno okoli sedem hektarjev, je treba stabilizirati dohodek na teh kmetijah. Večina sedemhektarskih kmetij namreč ne omogoča rednega zaslužka, saj je obseg premajhen. Treba je poiskati načine, morda tudi z manjšimi birokratskimi bremeni, za pridobivanje dodatnega prihodka. Naslednji pomemben ukrep je promocija kmetijstva na način, da bomo povečali delež mladih lastnikov kmetij. Če bomo vzpostavili stabilizacijo dohodka na kmetijah, bo tudi interes mladih zagotovo večji. Pomembno področje so tudi območja z omejenimi dejavniki. Tukaj si želimo še bolj poštenega točkovanja, da torej tisti, ki kmetujejo v najtežjih pridelovalnih razmerah, pridobijo največ pomoči. Sistem je dobro vzpostavljen, ga je pa zagotovo po dveh letih izvajanja treba revidirati in izboljšati.
Poudariti želite gospodarsko funkcijo gozdov …
Na področju gozdov hočemo vključevati lastnike v pripravo različnih strategij, v katerih si želimo poudarek tudi na gospodarski funkciji, ne samo na ekološki in socialni. V preteklosti so bili lastniki gozdov pogosto izključeni, zato si bomo prizadevali za njihovo vključevanje in zagovarjali gospodarsko funkcijo. Med drugim je tu treba urediti odgovornost pri vstopu v gozdove, kamor lahko sedaj vstopajo vsi, za morebitne nepravilnosti pa je odgovoren le lastnik.
Kako se boste lotili problematike zveri in divjadi?
Pozdravljamo, da je Slovenija vendarle sprejela številčno kvoto za medvede. Želimo si, da bi lahko bolj aktivno upravljali tudi številčno stanje volkov. Zagovarjamo stališče, da seveda potrebujemo biodiverziteto, vendar pa se moramo pri slednji zavedati tudi nosilnosti prostora. V slovenskem prostoru je zveri in divjadi preveč, zato se povečuje škoda. Zaradi vstopa zveri, zlasti volkov, na območja, kjer jih stoletja ni bilo, se postavlja pod vprašaj celo kmetijstvo v posameznih delih Slovenije. Zlasti na gorskih in hribovskih območjih, kjer so pomembni skupinski pašniki. Lahko se zgodi, da zaradi volka v planinah kmetje ne bodo več pasli živine. Upamo, da bo tudi Slovenija podprla t. i. bernsko konvencijo, ki bo dala podlago, da bomo lahko učinkoviteje upravljali z zvermi. Študije kažejo, da sta volk in medved na območju, kjer je tudi Slovenija, v ugodnem stanju. Zato je prav, da se začne z njima upravljati tako, da se to stanje ohranja, hkrati pa se zmanjšuje škoda. Pobudo smo že podali pri dveh ključnih ministrstvih. Potrebne korake je treba narediti na sistemski ravni, da ne bi kot v nekaterih drugih državah kmetje vzeli pravice v svoje roke. To bi lahko te zveri ogrozilo, česar pa si ne želimo. Zato so potrebni sistemski koraki.
Imate kar nekaj predlogov za odpravo administrativnih ovir. Nam zaupate kaj več o tem?
Zmanjšati hočemo birokracijo. V nekaterih državah vidimo, da znajo drugače zadostiti davčnim postopkom. Zlasti pri dopolnilnih dejavnostih si želimo tudi pri nas pristop na način pavšalnih obdavčitev, kar pomeni manj stroškov z računovodstvom in olajša pridobivanje prihodka. Marsikatera kmetija bi se prej odločila za dopolnilne dejavnosti, če to ne bi pomenilo številnih izzivov na področju računovodstva in izdajanja računov. V Sloveniji imamo še vedno t. i. sive lise, kjer je dostopnost do spleta zelo slaba, kar povzroči težave z e-računi. Hočemo poiskati način, kako hkrati zadostiti davčnim potrebam in zmanjšati birokracijo. To bo kar velik izziv za vse nas, tudi za vlado.
Vse te ideje bodo gotovo odvisne tudi od sogovorcev na vladi in na ministrstvih.
Naša naloga je predvsem pripravljanje pobud in včasih tudi zahteve po spremembah. Naš uspeh je odvisen izključno od sogovorcev. Sami ne moremo vplivati na konkretne zakonodajne postopke, če ni posluha pri vladi in tistih, ki pripravljajo zakonodajne predloge. Verjamemo, da bomo vsaj pri ključnih vprašanjih s sogovorci našli skupno smer, ki bo v korist kmeta in lastnika gozdov. Menimo, da so na relevantnih ministrstvih ljudje, ki se tega zavedajo in bodo v tej smeri pripravljali ukrepe in predloge. Upam, da bo prevladala zdrava kmečka pamet, kot pravimo, in bodo pripravljeni ukrepi, ki bodo koristni za kmetijstvo.
Nameravate pripraviti resno strategijo za razvoj kmetijstva v naslednjih 10 letih. Bi pri tem kaj izpostavili?
V Sloveniji pogrešamo dolgoročno strategijo kmetijstva in gozdarstva. Sicer pripravimo strateški načrt vsakih sedem let, vendar se nam zdi to obdobje prekratko za področje kmetijstva, kjer se spremembe delajo za daljše časovno obdobje. Zadnja resna strategija je bila pripravljena ob osamosvojitvi. Zato smo tudi na ministrstvo za kmetijstvo podali pobudo, da prevzame štafetno palico dolgoročne strategije kmetijstva. Časa je več kot dovolj, da se to pripravi še v tem mandatu vlade. Želimo si strategije, kako razvijati posamezne kmetijske tipe in panoge pri nas, kako razvijati kmetije, ki so ključne za samooskrbo, ali kmetije, ključne za slovensko podeželje in njegovo ohranjanje. To ne nazadnje tržijo tudi kakšne druge panoge, kot je na primer turizem. Prek strategije za daljše obdobje bo laže pripravljati tudi sedemletni strateški načrt. Zdi se nam, da študije velikokrat vključujejo le en tip kmetijstva in izločajo denimo manjše kmetije. Enkrat se bomo torej morali posvetiti tudi temu, kako razvijati majhne in velike kmetije. Pri tem nočemo rokohitrskih akcij, temveč resne strateške poglede.
Bodo spremembe na področju kmetijstva in gozdarstva v prihodnje laže uresničljive, ker smo del velike evropske družine?
EU je na neki način del rešitve in del problema. Ko smo pripravljali strateški načrt, smo bili talci Evropskega parlamenta in Evropske komisije v prejšnji sestavi. Od vseh držav članic so zahtevali poudarek na področju trajnostne rabe naravnih virov, s čimer se v osnovi strinjamo, ne pa s takšnim preskokom, kot je bil v danem trenutku narejen. Verjamemo pa, da lahko po drugi strani najdemo tudi ukrepe, kjer je EU del rešitev, denimo pri upravljanju z zvermi. Sam imam nekaj izkušenj s tem, kaj lahko tudi majhna Slovenija doseže na območju EU. S svojo iniciativo lahko dosežemo spremembe. Pred leti nam je za nekatere ukrepe to že uspelo, ko so se pripravljala izhodišča za skupno kmetijsko politiko.
Za konec. Kako na vse skupaj vplivajo podnebne spremembe?
Podnebne spremembe so tukaj. Zato si moramo bilj prizadevati za prilagajanje slovenskega kmetijstva na podnebne spremembe. Želimo si aktivnejše vloge ministrstva in objave razpisov za rastlinjake, mreže proti toči, namakalne sisteme, protipozebno zaščito itn. Prepričan sem, da je v strateškem načrtu sredstev za ta namen dovolj. Potrebni so le javni razpisi, da se bodo kmetije lahko prilagajale. Podnebne spremembe vplivajo tudi na rejo živali, zato so tudi tu potrebni razpisi za investicije za najsodobnejšo rejo in dobro živali.
