Piše: Lea Kalc Furlanič
Zakaj je ustrezno prezračevanje naših bivalnih in delovnih prostorov, v katerih preživimo 80 odstotkov svojega časa, tako pomembno in kakšen sistem priporoča, smo vprašali mag. Bojka Jermana, strokovnjaka za prezračevalne sisteme iz podjetja E-Netsi.
»Gre za tretjo zakonsko najpomembnejšo lastnost vsake gradnje za potrebe bivanja. Prva je statična ustreznost, druga odpornost na požar in tretja je primerna klima v bivalnih prostorih,« je uvodoma pojasnil. Zdravo bivalno okolje zahteva stalno izmenjavo zraka, ne občasne. Stalno in enakomerno moramo menjati zrak s svežim, čistim. To zahteva osnovni sanitarni predpis, ki zahteva: 0,5 izmenjave celotnega volumna zraka z novim, ko so prostori naseljeni, in 0,2 izmenjave, ko niso naseljeni. Predpisi torej zahtevajo neprekinjeno izmenjavo zraka, kar pa na primeren način lahko zagotovi le mehansko prezračevanje.
Prezračevanje v novih hišah
Zakaj je v novih hišah prezračevanje posebno pomembno? Mag. Bojko Jerman odgovarja: »Sodobne hiše so narejene veliko bolje kot stari objekti. Odlično so toplotno zaščitene in zrakotesne. Torej je t. i. ’naravne’ izmenjave zraka zelo malo. V taki hiši se počutimo kot denimo jabolko v polivinilni vrečki: kmalu se bo pokvarilo in bo neužitno. Hiša, vsi materiali in oprema v njej morajo ’dihati’, kot dihajo njeni uporabniki. Brez stalne menjave zraka se v zraku kopičijo nečistoče in nevarni plini, ki jih žal s svojimi čutili ne zaznamo. To, da naš nos ne zazna nezdravih in celo smrtonosnih sestavin v zraku (CO, preveč CO², formaldehidi, virusi, radon …), je še dodatna težava, da se ne zavedamo, da je notranja klima brez stalnega prezračevanja velika zdravstvena in komfortna težava. Nove, sodobne hiše si zato brez mehanskega sistema za stalno in enakomerno izmenjavo zraka ne moremo zamisliti. Vsi tisti, ki so novejše objekte zgradili brez tega, so po enem ali dveh letih ugotovili, da so naredili napako in so to reševali na način, ki je dražji ali/in slabši, kot če bi na to mislili ob novogradnji.«
Odpiranje oken in odzračevanje prostorov
Ob pozivu k umestitvi prezračevalnega sistema v bivalne prostore utegne marsikdo zamahniti z roko, češ da lahko odpirajo okna. Vendar, pojasnjuje mag. Jerman, če bi v vsaki sobi vsako uro odprli okno za nekaj minut, bi te sobe lahko po volumnu ustrezno prezračili, vendar je to praktično nemogoče. Ostajajo neprezračeni prostori, ki nimajo oken ali so ta zaprta. Torej je zračenje z odpiranjem oken praktično in tehnično slaba rešitev in tudi nekomfortna. Odpiranje oken tudi ne zagotavlja smeri pretoka zraka, kot ga narekuje osnovno pravilo prezračevanja: svež zrak dovajamo v bivalne prostore, od tam naj zrak potuje do servisnih prostorov (kuhinja, kopalnica, WC, utiliti …), od koder ves zrak v celoti odvedemo iz objekta.
Prostore lahko tudi odzračujemo, to je najobičajnejši način prezračevanja. Praviloma sta v kuhinji in kopalnici odvodna ventilatorja, ki vlečeta zrak iz teh dveh prostorov, posledično iz celega stanovanja. Smer toka zraka ustreza osnovnemu pravilu. »Vse bi bilo v najlepšem redu, če ne bi v večini primerov uporabljali ventilatorjev, ki delujejo le občasno. Zamenjati bi jih morali s 4-krat dražjimi, ki delujejo neprekinjeno, da bi zagotavljali neprekinjeno izmenjavo zraka, ki jo zahtevajo predpisi, pa tudi zdrava kmečka pamet. Seveda bi v takem stanovanju morala okna v bivalnih prostorih imeti nekako odprtino ali netesnost, da bi zrak lahko prišel v stanovanje. Odvodni ventilator namreč lahko odvaja zrak le pod pogojem, da ga nadomesti svež zrak,« poudarja strokovnjak.
Tehnike ustreznega prezračevanja prostorov
Prva tehnika je higrosenzibilno prezračevanje. Sestoji iz odvodnih ventilatorjev, ki neprekinjeno odvajajo zrak, na okna ali v zid v sobah pa se vgradi element, skozi katerega prihaja zunanji zrak, vendar natančno določena količina, kar zagotavlja, da se vsi prostori enakomerno prezračujejo. Tak sistem je relativno poceni, vgrajen je v večino stanovanj, ki jih sedaj prodajajo, ali so dana v najem prek stanovanjskih skladov. Druga možnost, nadaljuje mag. Jerman, so lokalni rekuperatorji, v vsaki sobi po eden. Do neke mere rešujejo problem prezračevanja ene sobe, vendar pa ne omogočajo konstantnega odvoda zraka iz servisnih prostorov. A ti rekuperatorji imajo dovod in odvod zraka čisto blizu, zato se svež in porabljeni zrak mešata, izmenjava zraka je slaba. Takšni aparati niso poceni. Tretja možnost so lokalne naprave, ki imajo izmenjujoč zračni tok, delujeta dve napravi v paru, ena dovaja, druga odvaja zrak in potem obratno. Pravimo jim tudi regeneratorji. Takšna rešitev je razmeroma draga, tak koncept pa v nasprotju s predpisi.
Sistem, ki je tih in v spalnih prostorih neslišen
»Najbolj kakovostna rešitev je centralni sistem rekuperacije. V vsak bivalni prostor dovajamo svež zrak in iz vsakega servisnega prostora odvajamo porabljeni zrak. Naprava je ena, menjamo le en par filtrov, sistem je tih in v spalnih prostorih neslišen. Cena je enaka ali malo višja kot pri obeh prejšnjih primerih. Bistvena prednost pa je v tem, da tak sistem dosledno sledi osnovnemu pravilu prezračevanja, da svež in čist zrak torej izpodriva slabega, da je smer neprekinjenega kroženja zraka od čistih k ’umazanim’ prostorom. Tisti, ki prodajajo lokalne in decentralne naprave, strašijo kupce s tem, da je centralni sistem težava, saj je treba veliko gradbenih del, da je poseg v stanovanje ali hišo velik. Pri tem pozabljajo, da je tudi pri lokalnih napravah nekaj podobnega. Strašijo tudi z mikrobi, ki naj bi se razmnoževali v ceveh, kar pa je izredno nekorektna trditev. Zrak namreč potuje po ceveh, ki imajo vse potrebne certifikate, predvsem pa so suhe in v suhem okolju ni pogojev za kakršno koli življenje. Problem bi bila organska snov in vlaga, česar pa v ceveh s stalnim pretokom zraka ne more biti. Po vsem svetu so taki sistemi in verjemite, da če bi kaj bilo narobe, bi jih prepovedali,« je jasen sogovorec.
Kaj priporoča strokovnjak?
»Za stavbe, kjer ni finančnih ali tehničnih pogojev za vgradnjo centralnega sistema rekuparacije, priporočam higrosenzibilno prezračevanje, ki sicer nima rekuperacije, vendar pa zagotavlja hitro in ceneno rešitev težave, zagotavlja ustrezno izmenjavo zraka pri vseh zaprtih oknih in zunanjih vratih. Za vse druge objekte pa predlagam centralni sistem rekuperacije. Pri veliko obstoječih objektih smo sistem izdelali v enem dnevu: iz neizkoriščenega podstrešja smo naredili odprtine v sobe v gornji etaži in tako zajeli vse bivalne in spalne prostore. Če ima hiša pritličje, ima tam gotovo odvodne ventilacijske cevi do strehe, kar lahko uporabimo in brez novih cevi v pritličju celoten objekt vključimo v sistem rekuperacije. Če pa je hiša pritlična, smo prek podstrešja zajeli vse prostore, ne da bi v posameznem prostoru delali več kot eno uro,« svetuje mag. Jerman.
In opozarja: »Centralni sistem prezračevanja z rekuperacijo je nujen sistem v vsakem novem objektu, enako nujen kot vodovod ali elektroinstalacije. Zagotavlja zdravo klimo in varčevanje z energijo, privarčuje okoli 3 litre kurilnega olja na kvadratni meter tlorisa v eni zimski sezoni. Lahko pa sistem uporabimo tudi kot centralni sistem za ogrevanje in ohlajanje objekta. Ta sistem je prispevek k zdravju, saj ne prepušča alergenih snovi v zunanjem zraku, niti PM 10 delcev, ki povzročajo raka na pljučih. Uporabniki pa so najbolj navdušeni nad komfortom, ki jim ga ponuja: brez stalnega odpiranja in zapiranja vrat in oken je v celem stanovanju ali hiši zdrav in čist zrak, ki ga vsakdo začuti, takoj ko odpre vhodna vrata.«
