Piše: Marjeta Bogataj
Foto: Polona Avanzo
Pogovarjali smo se s predsednikom Zadružne zveze Slovenije Borutom Florjančičem, ki je prepričan, da moramo sami pri sebi razčistiti, kakšno kmetijstvo si želimo.
Izteka se vaš štiriletni mandat na čelu Zadružne zveze Slovenije. Se boste potegovali za novega?
Da. Konec maja bo občni zbor, kandidacijski postopki že tečejo. Potem bo upravni odbor pregledal kandidature in sklical občni zbor, na katerem bodo volitve.
Kako gledate na opravljeno delo v zadnjih štirih letih?
Mislim, da smo dokazali, da dobro delamo, ekipa je začela kreirati tisto, kar je pomembno za zadruge in kmetijstvo. Verjamem, da je ključna transparentnost, ki smo jo uvedli že na začetku, saj omogoča razumevanje delovanja in poslovanja ZZS. Poleg tega je ključna demokratičnost odločanja, česar prej ni bilo; mi smo vsakokrat, ko je bilo treba odločati o pomembnejših zadevah, razpisali občni zbor. Poleg tega je kmetijstvo postalo ključna tema za delovanje ZZS in v veliki meri smo razvili pomoč zadrugam. Zadruge veliko posegajo po tej pomoči tako glede postavitve procesov, svetovanja pri poslovanju kot na področju kmetijstva pri razpisih in podobno. Skratka, ZZS je močno povezana z zadrugami, 46 od 59 jih intenzivno sodeluje z našimi oddelki. To se je okrepilo. Mislim, da gre pri tem za zaupanje, in na tem želimo graditi še naprej. ZZS mora postati še močnejši steber svetovanja in pomoči. Poslovanje postaja drago in zlasti manjše zadruge si ne morejo privoščiti razvojnih in drugih oddelkov, kot jih imajo podjetja više v verigi, trgovci in dobavitelji.
Pravzaprav ste deloma odgovorili tudi že na naslednje vprašanje: kaj lahko še postorite v prihodnje?
Še ena stvar je pomembna: zastopanje zadružništva, in to v dveh smereh. S kampanjami smo nagovarjali državljane, končne kupce, ki se morajo zavedati, da zadruge obstajajo, da obstaja podeželje z družinskimi kmetijami, ki pridelujejo hrano. Ta hrana ne prihaja iz industrijskih obratov, ne prihaja čez oceane, ampak je pridelana tu, po vseh standardih, in ima izredno nizek ogljični odtis. Modro je, da nakupe usmerjamo na slovensko podeželje, da bo obstalo in da bo močno ter nam bo za vse še dolgo vir zdrave hrane in čudovitega okolja. Drugi del pa je usmerjen na odločevalce, na vlado torej, ministra za kmetijstvo in druge ministre ter uradnike, saj ti morajo čim bolje razumeti pomen kmetijstva, zgodbe posameznih sektorjev, kaj so največji izzivi … Vedno se namreč govori, da je zadružništvo dober model, ampak to je treba podkrepiti. Deloma se je že, že s predprejšnjim ministrom Podgorškom, saj država prek strateškega načrta 50-odstotno sofinancira kolektivne naložbe zadrug, to je naložbe za skupen vstop kmetov članov zadrug v verigo oskrbe s hrano. Skratka, če smo v kmetijstvu združeni, bo država prej in bolj pomagala.
V Sloveniji je okoli 55.000 do 60.000 kmetijskih gospodarstev, vsak dan pa kakšno ugasne. Kako gledate na to problematiko?
Če kmetijsko gospodarstvo ugasne, nastane velika škoda. A če se zemljišča, travniki, njive, in stalež živali ohranijo, če to npr. prevzamejo sosednje kmetije, lahko rečemo, da ima kmetijstvo v tistih delih podporo ali da je dovolj ekonomsko stabilno, da se nadaljuje. Če pa pride do zmanjšanja kmetijske pridelave, potem lahko pride do nevarne spirale navzdol, kot se je zgodila pri prašičereji. Večkrat poudarjam, da se to ne sme zgoditi tudi pri govedoreji – 80 odstotkov slovenskega goveda namreč zraste v hribovitem oz. gorskem svetu, kjer je večina malih in srednjih kmetij, in te ugašajo v največjem številu. Ko se bo ta spirala na območju težjega pridelovanja začela vrteti proti zmanjševanju samooskrbnosti pri govedoreji, jo bo izredno težko ustaviti.
Kako to preprečiti?
Pogrešam več pogovorov na ministrstvu, kaj bomo naredili za ta tip kmetijstva, specifično za te kmetije. Od njih namreč izhaja slovenska samooskrba v sektorju govedoreje, ki je večinska pridelava v Sloveniji in zato tako zelo pomembna. Pri govedoreji je vsaka žival oštevilčena in vemo, iz kako velike kmetije prihaja – imamo dobro bazo podatkov, treba pa je dodati še druge parametre, npr. starost gospodarja, regijo, težavnost pridelovanja, in ugotoviti, kaj to kmetijsko gospodarstvo najbolj potrebuje. Vemo, da imamo zelo problematično starostno strukturo, da na takšnih kmetijah mlada družina težko preživi. Zato je pomembna tudi vsa infrastruktura na podeželju, tudi zaposlitve, predvsem pa so potrebni normalni tržni odnosi do teh malih kmetij, da dobijo pošteno plačilo. In vanje morajo biti usmerjene subvencije oz. razpisi.
Podeželje nam je vsem všeč, gledamo pokošene travnike, vse je urejeno – tudi turizem zna to tržiti. Ampak če tam ne bo več pridnih rok, bo videti precej drugače. Gledali bomo zaraščeno pokrajino, kakršno vidimo v kakšni tuji državi, ko se vozimo proti morju …
Kakšna je samooskrba s hrano v Sloveniji? Na področju govedoreje je zadostna, pa drugje?
Da, pri govejem mesu in mleku je v redu, pri prašičereji pa ni, vrtimo se pri okoli 25 ali 30 odstotkov samooskrbnosti. Na tem področju grozi afriška prašičja kuga, kar je lahko katastrofa svetovnih razsežnosti … Imajo pa prašičerejci tudi velike težave s pridobivanjem dovoljenj za graditev hlevov. Poznam nekaj primerov, ko so te gradili zunaj vasi, v bolj oddaljeni dolini, a se vedno najde kdo, ki ga nekaj moti. Ampak hrano je treba nekje pridelati, to pa ima svoj vpliv na okolje, tudi vonj na primer. Na splošno mislim, da v Sloveniji ni velikega »spora« med mestnim in podeželskim, saj večina mestnega prebivalstva še eno koleno nazaj izhaja s podeželja. Verjamem, da obstaja razumevanje in da drug drugega razumemo, cenimo in spoštujemo.
Rastlinska pridelava pa ima pa težavo, ker nimamo toliko površin oziroma naravnih danosti. Imamo travnike in hribe, zato ne moremo kar reči, zdaj bomo pa pridelovali toliko zelenjave, kot je pridelajo npr. v srednji Italiji. Zato pa tako poudarjam govedorejo; če na podeželju ne rediš goveda, ki daje mleko in meso, nisi storil nič za kmetijstvo. Tudi vse druge dejavnosti so zelo pomembne, ampak po obsegu je Slovenija pretežno govedorejska.
Različne nevladne organizacije imajo drugačno mnenje, meso ni zaželeno.
Ali si vegetarijanec ali nisi – to je osebna izbira, ki ne sme biti vsiljena. Kako naj rečem: Eskimi imajo lahko severne jelene, ne morejo pa imeti paprike. Ne sme se zgoditi, da bi ideološki, parcialni pogled nekih skupin vodil kmetijsko politiko. Kmete to pogosto skrbi. Tem skupinam priznavamo njihovo lastno razmišljanje in prepričanje, vendar to ne sme biti vodilo politike, sploh pa ne kmetijske politike v Sloveniji.
Pri rastlinski pridelavi je čedalje večji problem tudi vreme …
Več težav je, ena od njih je razdrobljenost kmetij, še posebej pri zelenjadnicah. In zadnja leta so res katastrofalne vremenske razmere z veliko nihanji. Sadjarji so v zadnjih desetih letih imeli osem slabih let – in ko so imeli dobro leto, je bilo na trgu toliko poljskih jabolk, da so bila slovenska podcenjena in so še takrat imeli izgubo. Biti sadjar v Sloveniji je ena najbolj tveganih dejavnosti. Pri zelenjavi in sadju je pritisk trga ogromen; veliko vložiš v pridelavo, potem pa čakaš, kakšna bo cena, ko boš šel na trg, in ne veš, kaj te čaka, ali boš naslednje leto sploh lahko nadaljeval.
Zato je tako pomembno, da bi se medpanožne dejavnosti dogovorile za model postavitve cen, ki omogoča prerazporeditev vrednosti med členi v verigi. To je prostovoljni model; da se celotna veriga uskladi, kako se vrednost prerazporedi, da noben od členov ne gre pod minimalno ceno, ki mu omogoča v prvi vrsti preživetje, v naslednji pa nadaljevanje dejavnosti in razvoj. Da močnejši gledajo tudi na šibkejše. In da tudi pridelovalec kot prvi v verigi ve, kaj se lahko v najslabšem primeru zgodi s ceno njegovega pridelka. V Evropi ali pa v drugih branžah to deluje, na primer v visokotehnoloških dejavnostih so takšni dogovori spoštovani. Mi moramo to uvesti v živilstvu. Saj veste, kako je – za slovenske pridelovalce npr. zelenjave je dovolj en »šleper« poceni viška z italijanske borze, pa se trg podre.
Kako pa v kmetijstvu poteka odprava škode oziroma sanacija po lanskih avgustovskih poplavah?
Lansko leto je bilo res grozno. Ko so za pozebo, pomladansko močo in viharji prišle še katastrofalne poplave, se je »pekel odprl«. Mi smo ves čas opozarjali, da je treba upoštevati vse škodne dogodke od 1. 1. 2023 naprej in da se ne sme pozabiti na posamezna področja; na vzhodu države so bili denimo zaradi toče vinogradi popolnoma opustošeni. Pri nekaterih stvareh smo bili slišani, pri nekaterih ne, ampak zadeve se zdaj postopno rešujejo. V zadrugah so glede na vse skupaj razmeroma zadovoljni, čeprav ni bilo še vse izplačano. Pri kmetijah smo bili vključeni v odločanje, vendar je pri njih težava v sistemu zbiranja podatkov; navedeni so zneski škode, ne pa tudi, kolikšen delež kmetije ta znesek predstavlja. Je namreč velika razlika, ali je kmetija uničena 100- ali pa 30-odstotno. Kdor je izgubil vse, zagotovo potrebuje hitrejšo in večjo pomoč. Popis je bil torej narejen, škoda je ocenjena, ljudje so tudi bolje informirani. Poplava je bila res najbolj katastrofalna. Poleg škod na pridelkih in na kmetijskih površinah je bilo največ škode na infrastrukturi, ki je zelo pomembna na ruralnih območjih, kajti če plaz odnese cesto, je povezljivosti med kmetijami na že tako teže dostopnih krajih konec. Upam, da bo država še pospešila tempo sanacije, podeželje mora biti povezano, podprto.
Treba je, pravite, obnoviti trajne nasade vinogradov. Katero področje je še problematično?
Veliko škode je bilo lani pri žitih, pa še cena je padla. Pridelovalci pšenice so zdaj v dveh letih, če gledamo povprečje, v minusu, čeprav je bilo leto 2022 zanje dobro. Toda imeli so visoke stroške zaradi dragih vhodnih surovin, naslednje leto pa je cena padla. In po mojem še nekaj let ne bo zrasla. Predvsem tudi glede na to, kaj se dogaja v Evropi z uvozom žita iz Ukrajine, kjer so silosi polni. Čim starejše bo žito, nižja bo cena, kar pa bo oškodovalo lokalne pridelovalce. Letos je vse pridelovalce žita v Sloveniji upravičeno strah, kaj se bo dogajalo. Lani so utrpeli veliko škodo in je niso dobili izplačane, zato smo pred kratkim znova apelirali na odločevalce, naj se ta škoda pokrije.
Dobra novica pa je, da uredba o zmanjšanju uporabe pesticidov v EU ni več aktualna.
Da, to na srečo ni več na mizi evropskega parlamenta. Ni bilo prav, da so z njo po sistemu uravnilovke nameravali določiti zmanjšanje uporabe FFS za 50 odstotkov v vseh državah članicah ne glede na to, koliko jih kje uporabljajo. Slovenija je ena od držav z najmanjšo uporabo pesticidov. V zvezi s tem bi rad pohvalil evroposlanca Franca Bogoviča, ki se je zelo angažiral in bil glas razuma ne le za Slovenijo, pač pa za celotno evropsko kmetijstvo. Znal je osvetliti to vprašanje iz pravih perspektiv, namreč, da ni dovolj le določiti cilja o zmanjšanju uporabe FFS, pač pa je treba resno razmisliti, kaj to pomeni, kaj bo s pridelavo hrane, kakšna bo ta hrana, in ne nazadnje, kaj bo s kmetijami. Tudi politiki iz drugih političnih struj so sprejeli ta pogled.
V številnih evropskih državah kmetje veliko protestirajo zaradi t. i. zelenega prehoda in drugih razlogov, v Sloveniji pa niti ne – kako to komentirate?
Slovenija je bila ena prvih držav, ki je protestirala – 25. aprila 2023. Takrat smo jasno in glasno povedali, kaj vse je narobe. Potem je bil splet nesrečnih okoliščin, odsotnost ministra in poplave, ki so pogajanja upočasnile, kar je kulminiralo v nezadovoljstvo te kmečke iniciative. Ampak s protestom smo ključne stvari občutno premaknili naprej, šest od sedmih naših zahtev je v večji meri že uresničenih, ne more pa to biti v enem dnevu rešeno. Po Evropi je bilo različno, nekje so prišli do sprememb, drugje pa ne; v Nemčiji je ostalo pri tem, da se bodo subvencije za gorivo zmanjševale.
Kako pa ste zadovoljni z novo ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Matejo Čalušić?
Za zdaj sem zadovoljen s sodelovanjem. Ministrica je zelo proaktivna, način komunikacije ocenjujem kot pozitivnega. Je pa prezgodaj reči, do kod bomo prišli in ali bomo načrtovano res izpeljali.
Kaj pa bi poudarili za konec?
Ne glede na to, katera politika vodi vlado, so stebri državotvornosti in hrane eni ključnih. Moramo se resno pogovoriti, kaj bomo naredili po sektorjih, po segmentih kmetij, po regijah, da bomo čez pet, deset, 15 ali več let rekli: takrat smo naredili prave korake. Ne pa da vedno nekaj stihijsko gasimo. Sami pri sebi moramo razčistiti, kakšno kmetijstvo želimo, ker brez hrane nas ni. Ali pa bomo jedli, da ne rečem kaj, z drugih kontinentov. To je moj klic vsem odločevalcem, zdajšnjim in prihodnjim: postaviti moramo strategijo. Poleg tega menim, da je za Slovenijo, kjer je večina razdrobljenega kmetijstva na območjih težavne pridelave, zadružništvo ključnega pomena. Zadruge moramo biti steber živilske industrije, moramo delati produkte, moramo si prizadevati za kakovost, prepoznavnosti in tudi nenehno investirati.
