Piše: Lea Kalc Furlanič
Aleš Piščanc je koprski podjetnik, ki je pred štirimi leti od družb DZS in Terme Čatež kupil Hotel Koper ob koprski rivieri, ga obnovil v 4-zvezdičnega in mu spremenil ime v Grand Koper. Družina ima tudi turistično nastanitev v Ospu in odlično restavracijo Capra v pritličju hotela Grand Koper.
V večmilijonsko naložbo se je družina Piščanc podala, ker verjame v prihodnost uspešnega oz. strateško ustreznega razvoja turizma v Slovenski Istri. Aleš Piščanec je zato aktiven turistični delavec, ki s somišljeniki organizira tudi javne forume, da odgovorne seznanja o pomembnosti povezovanja v turizmu. Z njim smo se pogovarjali predvsem o slednjem pa tudi o dolgoročnem načrtovanju razvoja te panoge.
Kaj je po vašem mnenju narobe s konceptom delovanja državnega turizma, kamor sodijo velika podjetja, kot je Sava turizem itd.?
Državni turizem bi moral biti gonilna sila našega turizma. Dogaja pa se prav nasprotno – državni turizem je država v državi, je cokla razvoja turističnih destinacij. Bom razložil, zakaj tako mislim. Res se državni turizem kakovostno ukvarja s svojimi gosti, a se v turistične destinacije, četudi ima 80 odstotkov vseh kapacitet, ne vključuje, ne pripomore k njihovemu razvoju. Slednjega je namreč nemogoče doseči le s pomočjo sekundarnih in terciarnih ponudnikov, kot so ponudniki apartmajev in drugih manjših kapacitet. Vključeni morajo biti veliki igralci s kapitalom, z bogato ponudbo. Le tako se destinacija lahko razvija. Če se združijo hotelirji, dosti laže skupaj pri občinskih službah in na drugih odločevalnih ravneh uveljavljajo svoje potrebe oz. potrebe za razvoj turizma. Zdaj nikogar od njih to ne briga. Poleg tega imajo v državnem turizmu najslabše pogoje za zaposlene, denimo najnižje plače, in s tem uničujejo turistične poklice. Marsikdo namreč iz razočaranja zamenja delovno mesto in poklic. Škodo nam delajo tudi, ker mi ne smemo najemati zunanjih delavcev, državni turizem pa jih lahko. Pa še kaj bi lahko naštel. Tako je v 30 letih na področju turistične panoge nastala velika škoda, namesto da bi napredovali, se razvijali.
Kakšno vlogo pa imajo turistična združenja, zavodi? So sami sebi namen ali le strošek za občine oz. kakšna korist je od njih?
Proračuni za turistična združenja so zelo nizki, ker občine in država nimajo prave vizije razvoja turizma. Saj če ima nekdo vizijo, najprej vloži denar, da jo lahko uresniči. Če namreč hočemo imeti krompir na krožniku, ga moramo najprej posaditi v zemljo. Če te vizije nimaš, potem čakaš in se prepričuješ, da se pač nič ne izplača. Vendar to pomeni, da si slab vizionar. Pri nas je tako že 30 let. Vsi nekaj čakajo, vsi so na mandatih, pridejo, delajo 4 leta in mi smo odvisni od teh mandatov. Srednjeročne in dolgoročne strategije v Sloveniji nimamo za nič. Trideset let se denimo ukvarjamo z ureditvijo oskrbe z vodo v Slovenski Istri, vendar je še nimamo. Če primerjamo: v 30 letih so zgradili ves Dubaj iz puščave. Kaj pa mi? Zakaj še nimamo vodooskrbe? Ker se pač ne izplača. V enem mandatu seveda ne, v štirih letih se po oceni takih ljudi seveda nič ne splača, niti kupiti avta niti plašča. Četudi se plašč nosi več kot 4 leta, avto se vozi več kot 10 let in ureditev vodooskrbe v Istri se amortizira v 100 letih. Ampak za take podvige je treba imeti vizijo in pogum. Tega pa naši odločevalci s 4-letnimi mandati nimajo. Sploh se jim ga ne splača imeti. Raje naložbe zavrnejo, češ da so predrage itd. V tem se kaže naša majhnost in omejenost.
Tudi na državni ravni je podobno: v primeru oskrbe z vodo na Obali in Krasu država ni bila dovolj odločna, saj ni sprejela DPN, s katerim bi lahko uredila lastništva zemljišč in druge težave. Je raje pustila, da projekt propade.
Ja, tako je: žal smo vsi odvisni od vodstva na vseh ravneh, vendar pa vizije za 30 let naprej za Slovenijo nimamo, da bi lahko neprekinjeno in čim bolj uspešno peljali vsakršen projekt naprej ne glede na to, kdo je na oblasti.
V čem vidite rešitev?
Če govorimo o turizmu: na našem območju imamo turizem že več kot sto let in vedno bo, ker imamo morje, ugodno klimo. Vendar ga je treba pravilno izkoristiti. Treba se je usesti, dobro razmisliti, narediti dolgoročni plan, zasnovati ustrezno vizijo. Ni pomembno, kakšna je ta vizija. Niso pomembni megalomanski infrastrukturni objekti. Lahko se gremo (karikiram) apiturizem ali športni turizem. Sploh ni pomembno, kašen turizem bomo razvijali. Pomembno je le, da imamo zagotovljeno trdno osnovo za dolgoročno obdobje. Da se torej za nekaj dogovorimo in tisto razvijamo. In da imamo skupno vizijo.
Bi se istrske občine v turizmu morale povezovati?
Ja, to je najmanj, kar moramo storiti. Da se vse občine povežejo in da imamo skupni center, skupne proračune in da nastopamo skupno kot ena destinacija. Kajti gost, ki pride k nam, ne ve, kje so meje med Koprom, Izolo, Piranom, Ankaranom. On si le želi ogledati vsa ta mesta. Ob tem smo lahko zadovoljni, da ima gost pri nas bogato izbiro – od poslovnega turizma v Kopru do družinskega v Izoli, klasičnega v Portorožu, kongresnega na Bernardinu, zdraviliškega v Ankaranu. Prepričan sem, da je treba to tržiti skupno, ne pa da so občine ljubosumne druga na drugo. Saj med sabo niso konkurentke, temveč smo ena skupna turistična destinacija.
Ali deležniki v turizmu Slovenske Istre to razumejo?
Mislim, da je zdaj prišlo do premika. Po zadnjih volitvah in z akcijami mojih somišljenikov, ki se angažiramo tudi s forumom za razvoj turizma, se je zagotovo začelo o tem razvojnem konceptu turizma precej govoriti. Začelo se je kotaliti. Forum smo 14. marca organizirali v Kopru, takoj naslednji dan so nekaj podobnega pripravili v Portorožu. Potem je bil čez en teden v Vipavski dolini, nato v Ilirski Bistrici. Vsi prepoznavajo to kot ključno. Pri tem ne delamo nič zunaj predpisov.
Res je, saj je država je sprejela novo turistično strategijo …
Ja, Slovenija je sprejela novo strategijo za obdobje 2022–2029. In če država nekaj sprejme, smo to dolžni upoštevati, uresničevati. Po vertikali navzdol. Ne pa da ostane samo na papirju. Država vlaga tudi denar, zadnja strategija je ovrednotena na dve milijardi evrov v sedmih letih. No, na Obali se je vendarle začel pozitiven trenutek.
Kaj menite o Počivalškovi zamisli centralizacije državnega turizma?
To bi bil le en dober bankomat. En velik trezor. Osebno menim, da to ni bila dobra zamisel. Čim prej jo je treba zavreči in iti strateško v prodajo hotela za hotelom, ne v paketu enemu lastniku. Postopoma jih prodajati različnim lastnikom in s časovnimi razmiki po krajih. Tako bi se razdrobilo lastništvo in dvignila konkurenčnost oz. kakovost ponudbe.
Vrniva se v Koper: tu je vedno več turističnih apartmajev …
Če želimo imeti zdravo okolje, bi ta dejavnost morala biti močneje regulirana. Prav zato moramo imeti strategijo, kar ves čas poudarjam. To se naredi tudi na osnovi kritičnih točk v turistični ponudbi. Poplava turističnih stanovanj v središču Kopra je ena od njih, saj je poleti preveč obiskovalcev, s tem obremenjujemo okolje, prometnice, zdravstvene ustanove idr., pozimi pa premalo. Če bi imeli ustrezno strategijo, bi lahko bolje upravljali z našim prostorom. Hočem povedati, da je na nas samih, da Kopru in zaledju omogočimo za vse primeren turizem, od katerega bi vsi imeli nekaj.
Kaj predlagate?
Najprej se morajo odločevalci oz. oblastniki spoznati s turizmom. Zato smo tudi pripravili razvojni forum. Turizem v koprski občini (in tudi drugje) je zelo pomembna gospodarska panoga, od nje živi zelo veliko ljudi. Ko bodo to dojeli, staknemo glave in začrtamo trajnostno pot (strategijo), ki bo destinacijo lahko popeljala v res učinkovito turistično upravljanje. Lokalna skupnost mora to speljati. In občine, kot že rečeno, se morajo povezati. Če imamo lahko skupno občinsko redarstvo, gasilce, bolnišnico, imamo lahko tudi skupni zavod za turizem. Naj se s tem ne ukvarja nekaj ljudi v Kopru, nekaj v Izoli, Piranu, pa vsi občinski sveti, ampak ena skupina za vse štiri občine. S tem bi privarčevali tudi pri fiksnih stroških.
Kakšno turistično strategijo za destinacijo Slovenske Istre imate vi?
Pravzaprav zelo preprosto. Predstavil sem jo tudi številnim odgovornim. Strategije, ki jih sedaj sprejemamo, nas usmerjajo le za nekaj let, kar je za dosego res učinkovitega razvoja destinacije premalo. Sam predlagam vsaj dvajsetletni načrt, ki bo določil, kaj naj posamezni kraj ali občina v nekem časovnem obdobju zgradi, nadgradi, ustvari. Denimo (karikiram) Koper športni center, Ankaran zdraviliški center, Portorož letališče, Sečovlje golf, zaledje konjeniški turizem itd. Tako se vsi lahko na to novost pravočasno pripravijo z dopolnilnimi, s podpornimi dejavnostmi. Kdor investira denar, bo tako vedel zakaj in da se mu bo to dolgoročno obrestovalo. V 20 do 30 letih bi do popolnosti lahko razvili našo destinacijo. A ne smemo več ne oklevati, ne čakati, ne biti nezaupljivi. V enem letu moramo zasnovati to dolgoročno in trajnostno turistično strategijo, od katere bomo vsi imeli največ.
.
