Po celotni Evropi se dviguje odpor proti levoliberalnim elitam, ki nameravajo z mednarodnimi dogovori na široko odpreti vrata množičnemu prisljevanju iz tretjega sveta ter posledičnemu uničenju naše evropske civilizacije.
Slovenija v tem ni izjema, glavni mediji, zlizani z levo liberalno politiko sicer molčijo in ingnorirajo ogorčenje državljanov, zato pa je odpor proti politki množičnega priseljevanja toliko bolj glasen na družbenih omrežjih. Na Facebooku je svoje ogorčenje nad namero slovenske vlade, da sprejme uničevalen dogovor, izrazil tudi Anej Sam:
»Marakeška pogodba: Kdo bo v imenu Slovenije podpisal veleizdajo?
Dobesedno: Veleizdaja! Vse je preprosto preverljivo. Tekst, o katerem danes razpravljamo kot o Marakeški pogodbi (da, pogodba, ne dogovor ali deklaracija, kot zagovorniki zavajajoče prevajajo besedo Compact – pogodba pa je po definiciji obvezujoča), je bil objavljen 1975 v drugi št. časopisa Eurabia. Ta časopis pa so tega leta ustanovili Association France-Pays Arabes (Združenje Francija-arabske države) iz Pariza, Middle East International Group (Bližnjevzhodna mednarodna skupina) iz Londona, Groupe d’Etudes sur le Moyen Orient (Skupina za študije o Bližnjem vzhodu) iz Ženeve in Evropski komite za koordinacijo združenj prijateljstva z arabskim svetom. Isti »konzorcij« je nekako na hitro ustanovil združenje EGS (Evropska gospodarska skupnost), to je bil – pozor! – najpomembnejši korak v konstituiranju Evropske unije.
V uvodniku prve številke glasila Eurabia je zapisano, da je prihodnost Evrope neposredno povezana s prihodnostjo Bližnjega vzhoda. Že v drugi številki pa (poudarki so moji): »Srednjeročno in dolgoročno politiko je treba odslej oblikovati prek izmenjave evropske tehnologije s surovo nafto in z rezervami arabske delovne sile … Parlamentarno združenje evropsko-arabskega sodelovanja zahteva od evropskih vlad, naj pripravijo posebne ukrepe za zaščito svobodnega gibanja arabskih delavcev, ki se bodo priselili v Evropo, pa tudi za spoštovanje njihovih temeljnih pravic. Takšne pravice morajo biti enakovredne pravicam domačega prebivalstva. Poleg tega jih bo treba enakovredno obravnavati pri zaposlitvi, nastanitvi, zdravstveni oskrbi, brezplačnem šolanju in tako naprej.«
Iz resolucije Parlamentarnega združenja evropsko-arabskega sodelovanja objavlja Eurabia tudi navodilo: »… da bo priseljencem in njihovim družinam omogočeno prakticirati versko in kulturno življenje Arabcev … da bi s pomočjo tiska in različnih informativnih služb ustvarili ozračje, naklonjeno priseljencem in njihovim družinam … s pomočjo tiska in akademskega sveta povzdignili prispevek, ki ga je doprinesla arabska kultura k evropskemu razvoju … Skupaj z neodtujljivo pravico prakticirati svojo religijo in ohranjati tesne vezi s svojimi domačimi državami bodo imeli priseljenci tudi pravico, da izvozijo v Evropo svojo kulturo. To je, da jo propagirajo in jo širijo«.
Z mojo knjigo Poklic človek (Plamenica Ljubljana-Zagreb, 2013; izšla je v slovenskem in hrvaškem jeziku) je osvetljeno: Današnja Evropska unija je dejansko projekt arabskega združenja OPEC (Savdska Arabija, Kuvajt, Iran, Irak, Katar, Abu Dhabi, Bahrajn, Alžirija, Libija…) – cilj: okupacija in islamizacija Evrope brez vojne (z vojno zaenkrat ne bi šlo). Evropski voditelji in intelektualci pa so klonili pred argumentom NAFTA (Vergilij: »Prekleti pohlep po zlatu«).
Množice življenjsko neuresničenih posameznikov, ki niso dorasli vsakdanjim nalogam življenja, so v projektu Eurabija zazrli možnost samouresničitve. Prav zaradi dejstva, da se v razsvetljenskem redu nacionalnih držav ne morejo uresničiti, imajo patološko potrebo po neki drugi ureditvi sveta. Zaenkrat je to globalizem, torej prenašanje funkcij nacionalnih držav na Združene narode, Evropsko unijo, različne agencije in podobno. To bolezen zahodne civilizacije poglabljajo in izkoriščajo različne multinacionalne kompanije (izstopajoči primer je Soros), predvsem pa islamski svet. Skratka, zahodni svet je bolan, multinacionalke in islam zagotavljajo zdravilo, ki omili bolečino, bolezen pa poglablja. Tako je razložljiva veličastna neumnost Evrope (in Slovenije).
Celovitejša analiza projekta Eurabija iz 1975 (krona tega je Marakeška pogodba) bi potrdila, da smo se danes bivajoči znašli v najtragičnejšem izseku civilizacije (brez pretiravanja: pod milim nebom ni vlačuge, ki je zmožna toliko lagati, kolikor lažejo naši vodilni politiki, razlagajoč to pogodbo, v kateri se 45-krat ponavlja: “… se države podpisnice obvezujejo …”). Potomci Heraklita, Sokrata, Ovida, Vergila, Shakespeara, Cervantesa, Moliera, Galilea, Leonarda da Vincija, Danteja, Montaigna, Erazma, Pascala, Diderota, Voltaira, Bacona, Descartesa, Trubarja, Spinoze, Leibniza, Nietzscheja, Prešerna, Cankarja, Kosovela… se klečeplaze odpovedujemo Pratemelju obstoja. Strašnost vseh strašnosti!
In ker so vse igre preigrane, a namesto luči razsvetljenstva bo svet zavezovala tema projekta Eurabija in Marakeške pogodbe – se uprimo! Politika, ki bo podpisal Marakeško pogodbo, poimenujmo pravilno: VELEIZDAJALEC! Sprožimo sodni postopek zaradi veleizdaje. Stopnjujmo upor. In, če ne drugače, se rešimo tako, da umremo pokončno!«
