Piše: Andraž Grad
Slovenija je dežela mnogih kulturnih, naravnih in zgodovinskih znamenitosti. To se prepričljivo odraža tudi v Gornjesavskem muzeju na Jesenicah, pod okriljem katerega danes obratuje več muzejev na Gorenjskem, ki privlačijo veliko radovednih obiskovalcev.
Ne glede na to, ali ste ljubitelj gora, ali vas zanima zgodovina ali pa vsakdanje življenje naših prednikov, vam bo obisk teh muzejev vsekakor ostal v spominu. O samem delovanju muzeja smo se pogovarjali z njegovim direktorjem Aljažem Pogačnikom.
Gospod Pogačnik, nam lahko za začetek na splošno predstavite začetke in glavne dejavnosti Gornjesavskega muzeja Jesenice?
Pogačnik: Začetki Gornjesavskega muzeja Jesenice segajo v začetek petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil približno dobro leto podružnica Tehniškega muzeja Slovenije. Zatem je začel delovati kot Železarski muzej Jesenice, kar je trajalo leta 1990, ko je Železarna Jesenice muzej zaprla. Tako je bil 1991 ustanovljen nov zavod Muzej Jesenice, ki je združeval opravljanje zbirk in muzejsko dejavnost Tehniškega muzeja Železarne Jesenice in Liznjekovo domačijo v Kranjski Gori, Prešernovo rojstno hišo v Vrbi in Finžgarjevo rojstno hišo v Doslovčah ter galerijsko dejavnost v Kosovi graščini na Jesenicah. Leta 1991 je šlo še za medobčinski muzej s tremi ustanoviteljicami, občinami Žirovnica, Jesenice in Kranjska Gora. Ta čas ima muzej dve ustanoviteljici, Jesenice in Kranjsko Goro, sofinancira pa ga tudi Ministrstva RS za kulturo, ki mu daje tudi pooblastila za izvajanje javne službe. Muzej ima svoje zdajšnje ime od leta 2000.
Gornjesavski muzej Jesenice pravzaprav vključuje več muzejev; nam lahko poveste kaj več o tem?
Pogačnik: V našem muzeju združujemo več muzejskih hiš. Na Jesenicah imamo Staro Savo, ki je spomenik državnega pomena. Na tem območju deluje Slovenski železarski muzej, potem tudi Delavska kasarna, kjer prikazujemo bivanjsko kulturo. Tu je še Železarski muzej na prostem, kjer so določeni eksponati vkomponirani v samo fužinarsko naselje, in pa seveda tudi zanimivi ostanki arhitekture. Na Jesenicah je tudi mestni muzej Kosova graščina, ki je namenjen predvsem galerijski dejavnosti in občasnim razstavam. Tu med drugim hranimo več del iz Jeseniškega cikla slikarja Božidarja Jakca. Upravljamo pa tudi s Slovenskim planinskim muzejem v Mojstrani, ki je med Slovenci kar precej znan, z Lizjekovo domačijo v Kranjski Gori in z muzejem za pobeg (»escape«) Kajžnkova hiša v Ratečah. Slednja muzeja predvsem predstavljata etnološko dediščino Kranjske Gore in Rateč.
Katere dejavnosti teh muzejev so po vašem mnenju najbolj priljubljene med obiskovalci?
Pogačnik: Če bi moral izpostaviti eno od muzejskih hiš na Jesenicah, ki pritegne največ obiskovalcev, bi izpostavil Slovenski železarski muzej, ki ga ta čas obnavljamo. Je na območju Stare Save, kjer stoji Bucelleni-Ruardova graščina. Zdaj torej čakamo, da bo obnova končana. Imamo tudi že pripravljeno novo stalno razstavo z naslovom »Fenomen«, ki bo prikazovala zgodovino fužinarstva na Slovenskem. Fužinarje bi radi predstavili ne le kot gospodarstvenike, temveč tudi kot mecene umetnosti, kajti resnično so znali vlagati svoja sredstva tudi drugam, ne le v gospodarsko dejavnost. Tekom zgodovine se je to na Jesenicah tudi ohranilo. Izpostavil bi tudi Slovenski planinski muzej v Mojstrani, ki je nedvomno najbolj obiskana od vseh naših muzejskih hiš. Na leto jo obišče med petdeset in petinpetdeset tisoč ljudi. Sicer nam je Covid-19 malce pokvaril statistiko, smo pa kljub temu že lani dosegli zavidljivo raven obiskov, kar sedeminpetdeset tisoč ljudi je obiskalo ta muzej. Slovenski planinski muzej je eden najnovejših muzejev, ustanovljen je bil leta 2009. Vsako leto poskrbimo, da se stalna razstava posodablja, da gre v korak s časom in da se vključujejo tudi nove stvari za mlade, predvsem igrifikacije, ki mladim predstavljajo zgodovino gorništva, slovenskega plezanja v Alpah in slovenskih odprav v Himalajo. Resnično gre za pravi slovenski muzej, s katerim se Slovenci radi poistovetijo.
Lizjekova domačija je v Kranjski Gori in predstavlja tipično alpsko hišo. (Foto: Arhiv GMJ)
Tu pa sta še Lizjekova domačija in muzej v Ratečah …
Pogačnik: V Kranjski Gori je še Lizjekova domačija, ki je nedvomno zanimiva alpska hiša z ohranjeno arhitekturo s temelji iz 17. stoletja in s predstavljanjem bivanjske kulture iz začetka 19. stoletja. Gre za zanimiv primer tako arhitekture kot tudi bivanjskega življenja v Kranjski Gori, kajti vsi eksponati so originalni. Imamo tudi dobre pedagoške programe za šolske skupine in za centre obšolskih dejavnosti. Eden od teh je v Kranjski Gori in drugi v Planici, tako da nas kar redno obiskujejo. Največja zanimivost pa je nedvomno v Ratečah, t. i. »escape« muzej, ki je bil lani avgusta prvi tovrstni muzej v Sloveniji. Pri tem ne gre le za sobo pobega, temveč je celotna hiša »escape« muzej, ki ob že stalni etnološki razstavi ponuja obiskovalcem spoznavanje etnološke dediščine Rateč s pomočjo iger. Število njegovih obiskovalcev narašča, sploh ker gre za bolj odmaknjen kraj. Pred tem nismo imeli veliko obiskov, smo pa njihovo število presegli v času od lanskega avgusta, ko je bila hiša odprta, pa do decembra kar za dvesto odstotkov.
Lizjekova domačija je torej tipičen primer alpske hiše …
Pogačnik: Da, pritličje je zidano, zgornje nadstropje je leseno, streha je pokrita s skodlami, del hiše pa obkroža gank. To ni balkon, temveč pokrit lesen hodnik, ki omogoča vstop v zgornji del hiše tudi z zunanje strani. V poletnih mesecih ga okrasimo z gorenjskimi nageljni, ki so tipični za naše kraje. V spodnjih prostorih je hiša razdeljena klasično, s še delujočo črno kuhinjo, kjer se organizirajo tudi delavnice in peka kruha. Tu je še osrednji prostor v sami stavbi, ki je največji, nekakšna dnevna soba torej izpred dvesto let z veliko mizo in s klopmi ter krušno pečjo. Poleg hiše je tudi kamra, to je manjša soba za spanje. V zgornjem prostoru je štiblc, poseben prostor za spanje, in večji prostor za sušenje pridelkov. K njej spada značilno veliko gospodarsko poslopje z letnico 1781.
Obiskujejo vaše muzeje tudi turisti iz tujine?
Pogačnik: Obiskujejo nas tudi tuji gosti, na Jesenicah sicer manj, saj ne gre za turistično prepoznavno mesto, čeprav upamo, da bomo to spremenili, ker se je težka industrija z Jesenic izselila, mesto pa postaja vedno bolj zeleno. Kar pa zadeva Kranjsko Goro in Slovenski planinski muzej v Mojstrani, imamo ogromno tujih gostov iz vse Evrope, od Italijanov, Avstrijcev in Nemcev do Nizozemcev, zlasti v poletnih mesecih.
V sklopu planinskega muzeja ponujate tudi virtualno doživetje. Kaj nam lahko poveste o tem?
Pogačnik: Gosti si lahko z virtualnimi očali ogledajo trideset slovenskih vrhov, in premagajo triglavski greben ali se po jeklenici spustijo z našega očaka. Imeli smo tudi različne občasne muzejske razstave, ki so vključevale uporabo virtualnih očal za popolno doživetje. Nekatere že minule občasne muzejske razstave pa si je mogoče ogledati samo še virtualno prek naših spletnih strani in družabnih omrežij. Vsaka razstava pa seveda ponuja nekaj novega.
Nam lahko za konec poveste, kam se lahko naši bralci, ki bi si radi ogledali vaše muzeje, obrnejo za več informacij?
Pogačnik: Vse informacije za naše muzejske hiše najdete na naši skupni spletni strani www.gmj.si ali pa na spletnih straneh za naše posamezne muzejske hiše. Torej, www.planinskimuzej.si in escapemuzej.si. Najdete nas lahko tudi na družbenih omrežjih, predvsem na Facebooku, kjer imamo strani www.fb.com/GMJesenice/ in www.fb.com/Slovenski-planinski-muzej-224708170915401/ ali na kanalih YouTube https:/www.youtube.com/@gornjesavskimuzej3125/videos in https://www.youtube.com/@slovenskiplaninskimuzejmoj5765/videos. V bližnji prihodnosti načrtujemo posamezne spletne strani tudi za druge muzejske hiše, prav tako hočemo promovirati naše muzeje kot znamke, kar nam je dobro uspelo že s planinskim muzejem. Dodal bi še, da se z vsemi našimi muzejskimi hišami trudimo biti čim bolj dostopni za javnost in vključujoči za vse. Delujemo profesionalno in s sodelovanjem z različnimi organizacijami in skupnostmi ter ponujamo vse vrste izkušenj za izobraževanje, užitek in širjenje znanja.
