Piše: Miran Černec
Slovenske fevdne prisege
10. 4. 1825 je Urban Jarnik, takratni župnik v koroškem Št. Mihelu na Gosposvetskem polju v čast njegovega tamkajšnjega obiska izročil habsburškemu nadvojvodi Francu Karlu Jožefu svoj rokopis z naslovom »Prvi karantanski vojvode ali kratka zgodovina spreobrnjenja karantanskih Slovencev«. Jarnik, eden vodilnih slovenskih jezikoslovcev tistega časa, je v rokopisu med drugim kot prvi omenil obstoj starodavnih, v slovenščini zapisanih fevdnih priseg – pravzaprav prisežnih obrazcev, po katerih so ob prejemanju fevdov vsaj še v 17. stoletju prisegali slovensko govoreči plemiči v zgodovinskih deželah nekdanje Karantanije. V delu se je skliceval na stare vire, do katerih je imel očitno dostop, a le-ti so se v desetletjih po njegovi smrti skrivnostno porazgubili; šele tik pred 1. svetovno vojno so nato zgodovinarji na podlagi njegovega poročila v avstrijskih arhivih res odkrili vsaj dva izvirna primerka omenjenih prisežnih obrazcev – s tem pa je bilo že takrat dokazano, da slovenščina v srednjem veku nikakor ni bila le jezik nižjih slojev, temveč se je vsaj do časa reform cesarja Jožefa II. široko uporabljala tudi med plemstvom.
Urban Jarnik, rojen 11. 5. 1784 v Ziljski dolini na Koroškem, je bil sicer eden najbolj neutrudnih narodnih buditeljev zgodnjega 19. stoletja; v času, ko Nemcev in Slovencev še niso delila nacionalna nasprotja, so mu nesporno znanje in zasluge priznavali tudi nemško govoreči avtorji in eden od njih je o njem zapisal, da je »njegova učenost o jezikovnih zadevah njegovega naroda slovela od Drave do Neve«. Jarnik je bil velik navdušenec za vse slovensko, ob jezikoslovnem in zgodovinarskem delu pa je ustvaril tudi lepo število preroditeljskih pesmi, v katerih je Slovence pozival k optimizmu in samozavesti v odnosih z drugimi evropskimi narodi; še posebej rad je črpal iz izročila rodne Koroške in stare Karantanije, ki ju je podrobno raziskoval – in ob tem je očitno tudi kot prvi naletel na vire, ki so bili v njegovem času že davno pozabljeni. Povod za nastanek rokopisa »Prvi karantanski vojvode …« je bil obisk nadvojvode Franca Karla Jožefa na Gosposvetskem polju aprila 1825; kot župnik v bližnji fari in navdušen rodoljub Jarnik te priložnosti ni mogel izpustiti in je za nadvojvodo takrat v nemščini pripravil razpravo o izvoru in pokristjanjenju Karantancev.
Večino dela je sicer črpal iz zgodovinsko izpričanega latinskega dela »De Conversione Bagoariorum et Carantanorum«; toda ob tem je iz neznanega vira navedel tudi besedilo slovenske prisege, po kateri naj bi pred davnimi stoletji knezu Koroške prisegali njegovi slovenski fevdniki, torej plemiči, ki so od vladarja prejemali dedno posest. Besedilo prisege je Jarnik prepisal takole: »Kako mene ie sadai naprei brano y sapouedano, tako hozhiu sturiti y vuse dopernesti, tako meni Bog pomosi sueta diua Maria Mate bosja y vuse suetzi.« Jarnik se je v rokopisu skliceval na vire, iz katerih je izhajalo, da so slovensko govoreči fevdniki po omenjenem obrazcu prisegali vsaj še leta 1637, 1657 in 1711 –prav v letih torej, ko je prestol Svetega Rimskega cesarstva zasedel nov cesar; zaradi nekaterih starinskih besednih oblik pa je celo sklepal, da je besedilo prisege nastalo in se uporabljalo že med 12. in 15. stoletjem … 19 let po pripravi rokopisa je Urban Jarnik leta 1844 umrl v Možberku na Koroškem, na sami tedanji slovenski etnični meji, kjer si je kot župnik do zadnjega prizadeval, da njegovi rojaki ne bi pozabili slavne preteklosti in jezika svojih dedov.
Toda nemško-slovenski odnosi so se do takrat že zaostrili in njegove najdbe, ki so pričale ne le o starodavni navzočnosti slovenščine na ozemlju nekdanje Karantanije, temveč tudi o visokem statusu, ki ga je uživala prav do novega veka, so bile vse bolj potisnjene v pozabo; ker Jarnik ni navedel svojih virov, pa jih je lahko marsikak velikonemški zgodovinar odpravil celo kot izmišljijo. Koroško zgodovinsko društvo je v svojem časopisu sicer še leta 1849 objavilo prepis slovenske fevdne prisege iz leta 1637, ki so ga odkrili med Jarnikovo zapuščino – vendar tudi tam ni bilo navedeno, kje je izvirnik. Minila so desetletja in leta 1883 se je nato preiskovanja arhivov Urbana Jarnika za celovški »Kres« lotil še etnolog Janez Scheinigg; ob tem je znova opozoril na izgubljene slovenske fevdne prisege in zgodovinarje pozval, naj vendarle poiščejo njihove izvirnike…
Šele na začetku 20. stoletja pa se je to tudi res zgodilo. Prva taka prisega je bila odkrita v arhivu Višjega deželnega sodišča v Gradcu, v prisežnih knjigah nekdanje notranjeavstrijske vlade; o odkritju je leta 1911 zmagoslavno poročal mariborski »Časopis za zgodovino in narodopisje« in ob tem ugotovil, kako napačne so bile dolgo zakoreninjene in vsiljene predstave, naj slovenščina v času Svetega Rimskega cesarstva ne bi imela mesta med višjimi sloji – če so namreč za plemiče takrat obstajali prisežni obrazci v slovenščini, so morali obstajati le zato, ker ti plemiči niso govorili nemško. Leta 1913 je nato dr. Fran Kotnik v istem časopisu objavil še besedilo in fotografijo znamenite prisege iz leta 1653 (Juramentum Sclauonicum), ki je bila odkrita v knezoškofijskem arhivu v Celovcu in po kateri so slovensko govoreči fevdniki prisegali škofu v Krki na Koroškem. Delo Urbana Jarnika je tako skoraj 100 let po nastanku dobilo svojo potrditev, Slovenci pa z njo neizpodbiten dokaz, da jezik njihovih prednikov ni bil nikoli le »jezik hlapcev in dekel« – temveč vseskozi tudi jezik višjih slojev in plemstva.
Josip Gorup pl. Slavinjski
6. 4. 1834 se je v Slavinji na Notranjskem rodil Josip Gorup, gospodarstvenik, politik, mecen in eden najbogatejših Slovencev vseh časov. Bil je nečak Janeza Nepomuka Kalistra, samorastniškega podjetnika, po katerem je ob njegovi smrti leta 1864 z bratrancem Francem Kalistrom podedoval precejšnje premoženje. Medtem ko je bratranec stričeve posle nadaljeval v Trstu, se je Gorup osredotočil na Reko in tam na prelomu iz 19. v 20. stoletje ustvaril pravi poslovni imperij – ukvarjal se je predvsem z ladjarstvom, nepremičninami in bančništvom. Ob tem je velik del premoženja vseskozi namenjal slovenskim ustanovam in se med letoma 1889 in 1891 za narodne interese bojeval celo kot poslanec kranjskega deželnega zbora. Leta 1903 ga je cesar Franc Jožef za njegovo dobrodelnost in druge zasluge povzdignil v plemiški stan – po svojem rodnem kraju si je Gorup takrat izbral plemiški naziv Slavinjski. Umrl je 25. 4. 1912 na Reki.
Obleganje Akre
6. 4. 1291 se je začelo usodno saracensko obleganje Akre, še zadnje utrdbe evropskih križarjev v Sveti deželi. Akra ob Sredozemskem morju je bila sicer eno glavnih oporišč Evropejcev v Palestini že vse od njihovih prvih poskusov, da bi svete kraje krščanstva obranili pred muslimanskim uničevanjem ter jih naredili varne in dostopne romarjem. Ko je nato ob koncu 13. stoletja zanimanje evropskih vladarjev za Jutrovo upadlo, je to priložnost izkoristil mameluški sultanat in do spomladi leta 1291 iz Egipta osvojil vsa nekdanja križarska ozemlja – z izjemo Akre, kamor se je iz vse Palestine zateklo na desettisoče krščanskih beguncev. Muslimansko obleganje mesta, ki so ga branile združene sile vitezov templjarjev, hospitalerjev in tevtonskih križnikov, se je nato začelo 6. 4. 1291. Ker mameluški sultan ni želel omogočiti varnega izhoda civilnemu prebivalstvu, kar je bil križarski pogoj za vdajo, so kristjani več kot mesec dni vztrajali v boju, čakajoč na morebitne okrepitve iz Evrope. Toda slednjih ni bilo; 18. 5. 1291 so tako Saraceni vdrli v mesto in kolikor njegovi prebivalci niso pobegnili po morski poti, so bili prepuščeni na milost in nemilost osvajalcem. Vse krščansko prebivalstvo Akre, vsaj 10.000 ljudi, je bilo v nekaj dneh pobito ali odpeljano v sužnost – s to tragedijo pa se je končala tudi skoraj 200-letna navzočnost evropskih križarjev v Sveti deželi.
Ustanovitev Rudolfovega
7. 4. 1365 je Habsburžan Rudolf IV., vojvoda Avstrije, na okljuku reke Krke ustanovil po njem imenovano mesto Rudolfswerth – današnje Novo mesto, prestolnico Dolenjske. Za ambicioznega 25-letnega vojvodo je bil to le eden od dosežkov, zaradi katerih se je v zgodovino zapisal pod vzdevkom Rudolf Ustanovitelj; kot zet cesarja Karla IV. je namreč vso svojo kratko vladavino tekmoval s slovitim tastom, kar ga je vodilo v številne projekte, ki so pomembno vplivali tudi na nadaljnji razvoj slovenskih dežel. Slednje je gotovo veljalo za ustanovitev Novega mesta; v Vojvodini Kranjski (ki je bila sama v vojvodino povzdignjena prav za Rudolfa IV.) je postalo mesto kmalu eno najpomembnejših in njegov razcvet so v 16. stoletju zavrli šele turški vpadi. Čeprav so ga tako Nemci kot Slovenci pogosto imenovali tudi Novo mesto (Neustadtl), je bil uradni slovenski naziv zanj še med letoma 1865 in 1918 Rudolfovo; današnje ime je kraj končno dobil v Kraljevini SHS.
