Piše: Lucija Kavčič
Letos je leto, ko bi si v velikonočnem času v Škofji Loki morali spet ogledati znameniti Škofjeloški pasijon, a je prireditev zaradi epidemije prestavljena na prihodnje leto. Kljub temu pa si je v SEM ob upoštevanju ukrepov mogoče ogledati razstavo 300 let Škofjeloškega pasijona.
Slovenski etnografski muzej (SEM) z manjšo priložnostno razstavo 300 let Škofjeloškega pasijona zaznamuje jubilej te spokorniške procesije, ki prikazuje Kristusovo trpljenje ter motive iz Stare in Nove zaveze. Škofjeloški pasijon bil leta 2008 vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije, leta 2016 pa kot prvi element iz Slovenije vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Gledališko predstavo, ki temelji na verzih v škofjeloškem narečnem jeziku zapisanega dramskega besedila, kot ljudsko ljubiteljsko gledališče v obliki procesije na prenosnih odrih, vozovih, konjih in peš vsakih šest let uprizarjajo prostovoljni ljubiteljski igralci iz Škofje Loke in okoliških krajev. V predstavi, ki na štirih odrih poteka na prostem, po ulicah in trgih srednjeveškega mestnega jedra Škofje Loke sodeluje okrog 900 nastopajočih in 400 drugih sodelavcev. Škofjeloški pasijon je največja dramska predstava na prostem v Sloveniji. Govorjeno besedilo dopolnjujeta glasba in petje, vsebino pa bogatijo konjeniki, križenosci, bičarji, Adamovi otroci, barvite bratovščine in cehi.
Podobe pasijona
Besedilo pasijona je na osnovi prejšnjih uprizoritev in predlog zapisal kapucin pater Romuald – Lovrenc Marušič, ki je bil rojen leta 1676 v Štandrežu pri Gorici, umrl pa je leta 1748 v Gorici. Pater Romuald je v letih med 1715 in 1727 deloval v Škofji Loki kot pridigar in voditelj procesije: magister processionis. Rokopisni kodeks s Škofjeloškim pasijonom, datiran z letnico 1721, velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku z dodatki v latinskem in nemškem jeziku ter z režijskimi opombami. Je eden največjih dosežkov slovenskega slovstva v dobi baroka. Velja tudi za edino v celoti ohranjeno režijsko pasijonsko knjigo v Evropi iz začetka 18. stoletja.
Besedilo Škofjeloškega pasijona je nastalo na podlagi tradicije uprizoritev slovenskih spokornih procesij. Sestavljeno je iz 869 verzov in 13 podob: Raj, Smrt, Gospodova večerja, Samson, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Hieronim, Glej, človek, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze in Božji grob, še piše na uradni spletni strani Pasijona. Originalni Kodeks je shranjen v Kapucinskem samostanu v Škofji Loki, kjer je tudi nastal. Kapucinski samostan v Škofji Loki s cerkvijo sv. Ane je bil zgrajen leta 1709. Za duhovno življenje v samostanu je bilo značilno premišljevanje Kristusovega trpljenja, ki so ga skozi priredbe Kristusovega trpljenja skušali približati tudi vernikom.
Prestavljena uprizoritev
Pasijon so uprizarjali do konca 18. stoletja, ko je bil ukinjen, potem pa je bil prirejen in leta 1936 spet odigran na dvorišču meščanske šole v Škofji Loki. Pod naslovom Škofjeloška pasijonska procesija sta ga pripravila Tine Debeljak in režiser Pavle Okorn. Tedaj je pri tem sodelovalo 165 amaterskih igralcev iz mesta in okoliških vasi, ogledalo pa si ga je okoli 5000 gledalcev. Oživljanje besedila Škofjeloškega pasijona v Škofji Loki se je nato spet začelo v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, najprej s posamezni prizori, nato pa kot uprizoritev v cerkvi sv. Ane v Kapucinskem samostanu. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1992 je Muzejsko društvo Škofja Loka pripravilo diskusijski Blaznikov večer o Škofjeloškem pasijonu. Leta 1997 so se pod vodstvom režiserja Marjana Kokalja začele obsežne priprave na uprizoritev Škofjeloškega pasijona 1999 v starem mestnem jedru Škofje Loke s številnimi sodelujočimi. Že naslednje leto je bil znova uprizorjen, nato pa leta 2009 v režiji Boruta Gartnerja in nazadnje leta 2015 z režiserjem Milanom Golobom. Od leta 2009 ga zaradi zahtevne izvedbe uprizarjajo vsakih šest let. Letošnja uprizoritev je zaradi epidemije prestavljena na leto 2022. Škofjeloški pasijon je član združenja Europassion in Evropske mreže za praznovanje velikega tedna in velike noči. Leta 2008 je bil vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije in leta 2016 kot prvi element iz Slovenije vpisan tudi na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Razstava ob 300-letnici Škofjeloškega pasijona bo v Slovenskem etnografskem muzeju na ogled do 18. aprila.
