Piše: Vladimir Vremec
Moj poseg namerava osvetliti delovanje revije in Kulturnega združenja Most, in predvsem vloge Aleša Lokarja, dolgoletnega glavnega urednika in pisca temeljnih mostovskih esejev. Mimogrede bom orisal vlogo, ki sem jo imel sam pri reviji, kot kulturnik, ki je občasno kaj napisal, v glavnem pa sodeloval pri uredniškem in upravnem delu (plačevanje poštnine, lepljenje naslovov na ovojnice, oddaja kuvert v snopih, ločenih po poštnih številkah za mesto in posebej za okolico, in posebej za tujino, največ za ZDA, pa iskanje oglasov ipd.). Bil sem v glavnem spremljevalec dogajanja in potem, ko sem ustanovil Kulturno združenje Most, tudi akter. Bil sem tudi pobudnik, snovalec ter organizator, tako ob priliki mednarodnega študijskega posveta o vodenju naravnih parkov novembra 1973 v Sesljanu, kjer smo se soočali s pozitivnimi in negativnimi posledicami toge zaščite za slovensko prebivalstvo in nevarnostjo t. i. upravne razlastitve brez protivrevrednosti, s poudarjanjem pomena dejanske soudeležbe prizadetih prebivalcev pri upravljanju naravnega okolja. Sodeloval sem tudi pri posvetu o Vladimirju Bartolu, ki sva si ga zamislila s Tarasom Kermaunerjem. Osebno sem šel do Matjaža Kmecla in ga povabil na posvet, ki ga je brez posebnih pridržkov sprejel in se ga udeležil z zelo posrečeno predstavitvijo dveh različnih pogledov na Bartolovo umetniško težo. Priredil sem tudi okroglo mizo, ki se je odvijala v Nabrežini, z naslovom „Ali imamo zamejski Slovenci nove probleme?“ (Glej Most št. 33/34 iz leta 1972, pa še nekaj drugih okroglih miz.)
Pri Mostu sem bil od vsega začetka zraven, leta 1963 že pri ustanovitvi, kot mi je potrdil julija letos Lev Detela, glavni pobudnik za nastanek nove kulturne revije pretežno laičnega katoliškega kulturnega okolja. Po enem letu izhajanja revije sem s št. 5/1965 postal sourednik in leta 1969 s št. 20 odgovorni urednik, ker nismo mogli tvegati, da bi nezanesljiv človek vstopil na to mesto. To je bilo po dogovorjenem odhodu odv. Draga Štoke, in sicer potem ko so me sprejeli v red italijanskih publicistov na osnovi 10 objavljenih člankov v tedniku Novi list (ki je združeval stare in nove privržence krščanskega socializma v zamejstvu); za sprejetje v omenjeni red publicistov, ki ni istoveten s stanovskim redom časnikarjev, je bil edini pogoj predložitev uradne prošnje s prilogo 10 objavljenih člankov in ničesar drugega! Namen mojega zapisa je med drugim tudi čim bolje opisati vlogo dolgoletnega glavnega urednika Aleša Lokarja, sicer rednega profesorja ekonomije v srednjejadranskem mestu Ancona v sklopu univerze v Urbinu.
Aleš Lokar, ki je umrl leta 2020, je v zadnjem obdobju svojega življenja bival v žarišču covida-19 v Bergamu pri mlajšem sinu Marku (v mladosti enem najboljših zamejskih košarkarjev s kratkim, a odmevnim igranjem za nek ameriški kolidž, kjer je študiral in ob visokošolskem študiju tudi igral košarko in postal ameriški visokošolski rekorder v številu osvojenih točk na eni tekmi in ker se, podobno kot mnogi Afroameričani, ni hotel ogrniti z ameriško zastavo pred pričetkom košarkarske tekme, kot je sklenila zveza kolidžev v obdobju vojne v Iraku, je moral prekiniti svoje bivanje v ZDA in se takorekoč s prvim letalom vrniti domov). Aleš Lokar me je od vsega začetka privlačil s svojo razlago razvoja slovenske narodne zavesti, drugačne, kot so razlagali uveljavljeni zgodovinarji in kulturniki. O vprašanju nacionalne zavesti oz. identitete, preveč zavite, kot je zapisal Aleš Lokar, v iracionalno in mitološko kopreno, in z nezadostnim upoštevanjem stvarnih tj. socialno-ekonomskih okoliščin, tudi izobrazbenih ipd., je Lokar govoril inovativno. To usmeritev je dodatno dopolnil Toussaint Hočevar s svojo prodorno in znanstveno podprto razpravo, objavljeno v št. 31/32 leta 1971, »Mednarodna mobilnost človeškega kapitala v tradicionalni in razvijajoči ekonomiji”, ki jo je predstavil na konferenci Slovene Studies na North Carolina University oktobra 1973. Vendar se je s tem ukvarjal že prej, saj je že leta 1967 v Dragi predaval o „Današnjem slovenskem položaju in perspektivah za bodočnost“, po Lokarjevem predlogu. Vsekakor lahko rečemo, da je bil Toussaint Hočevar glede nastanka slovenske identitete Lokarjev alter ego, ki je neodvisno prihajal do podobnih, v bistvu enakih stališč. Preden smo poslali posamezno številko v tisk, sva marsikateri konec tedna na njegovem domu v Barkovljah popravljala krtačne odtise. Še pred tem pa sva, zlasti v začetni dobi, iskala oglase zavednih in naklonjenih lastnikov raznih podjetij, gostilničarjev, pa tudi trgovcev. Naj omenim urarja Mikolja na osrednjem trgu okraja Sv. Jakoba, takrat še dokaj slovenskega okraja, in cvetličarne Savina, ki jo je v njegovi soseščini vodila nekdanja taboriščnica Savina Rupel s Proseka, od katere se je mož ločil, kmalu potem ko je prišla domov. O njeni zgodbi je kot prvi napisal precej uspešno knjigo italijansko pisoči Tržačan Mauro Covacich (eden prvih, ki je obravnaval fenomen usode preživelih taborišnic kot krivdo).
Najbolj izdatne prihodke smo dobivali od oglasov Slovenske knjigarne in od slovenskih denarnih zavodov, to je slovenske Hranilnice in posojilnice na Opčinah, poznejše Zadružne kraške banke, pa tudi od Tržaške kreditne banke in od Tržaške hranilnice »Cassa di Risparmio di Trieste«, ki je bila po Lokarjevi zaslugi kar radodarna, saj je poznal njene direktorje še od časov, ko je bil asistent predstojnika fakultete za ekonomijo v Trstu. Poznejša deželna denarna podpora je komaj krila tiskarske stroške, iz prodaje revije ali iz naročnine pa nismo iztržili dovolj denarja. Ko se je pojavila priložnost, to je v dobi Kavčičevega liberalizma, in se je veliko govorilo o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, smo dobili razmeroma skromno podporo od Republiške kulturne skupnosti v Ljubljani in smo finančno lažje shajali. A to je trajalo samo do Rožančevega procesa leta 1967. Po objavi članka Nič na Slovenskem so nam prekinili izplačilo letne dotacije takorekoč čez noč.
Več si lahko preberete TUKAJ.
