Piše: Denis Poniž (Kud-kdo.si)
Ne kar mora, kar more, to mož je storiti dolžan!
France Pibernik 1928-2021
Dragi France, namesto nekrologa sem ti hotel napisati poslednje pismo, táko, kot sva si jih v desetletjih prijateljstva in sodelovanja napisala na desetine. A ne najdem pravih besed, misli ostajajo nepovezane, begajo od enega spominskega utrinka do drugega, verjetno jih pojita žalost in grenkoba, zato se mukoma trgajo iz spominske gmote. Nič ne morem storiti, ostajajo le drobci, okruški, napol zabrisane podobe. In naj ostane, kot je: sledi, ki so ostale v najinih pismih so, pa če se sliši še tako nenavadno, je to edini resnični spomin na prijatelje, ki so nas za zmeraj zapustili. Zato mi dovoli, dragi prijatelj France, da naštejem nekaj dejstev, ki zaznamujejo tvoje bogato in človeško neizmerno dobrotljivo življenjsko pot, postaje na njej in dejanja, ki bodo ostala dragoceni del slovenske kulturne in literarne zgodovine. Nisi maral velikih, votlo donečih besed, vedno si bil pričevalec sveta, kakršen je v resnici bil, enkrat lep, drugič grd, tretjič vznemirljiv in spet zloben ali navdihujoč. Nemalo krutih in nesmiselnih dogodkov, ki ti jih je postavila usoda na pot, si popisal v pričevanjih in osebnih zapisih, bil si del družine, ki je bila solidarna in trdna v svojih načelih. Nikogar nisi obtoževal, a razkrival si nečednosti, ki so se dogajale v tvojem okolju, na gimnaziji, kjer si vzgojil generacije dijakov in dijakinj, ki so s tvojo pomočjo spoznavali lepote slovenskega jezika in književnosti. Razkril in popisal si tudi tiste nečednosti, ki so s Filozofske fakultete izgnale take kapacitete kot sta bila profesorja Anton Slodnjak in Marja Borštnik. O sodobni slovenski književnosti, njenih avtorjih in avtoricah, si vedel več kot marsikateri etablirani akademski učitelj, a se s svojim znanjem nisi nikoli hvalil in nikdar nisi žaljivo govoril o svojih oponentih. Bil si erudit, a skromen in hvaležen za vsako priložnost, ki ti jo je ponudilo življenje. Pravi l’homme de lettre si bil, kot Francozi imenujejo ljudi, s srcem in dušo zapisane besedni umetnosti.
Pride človek v leta, ko začnejo znanci in prijatelji odhajati v večnost, z njimi pa odhaja del naše biti, saj smo z nekaterimi delili več kot samo dobro in slabo, postali smo sogovorniki, ki so se razumeli tudi, če ni bila izgovorjena nobena beseda. In dlje ko je trajalo tako globoko prijateljstvo, tovarištvo, bolj boleča je novica, da se je tvoj sogovornik, prijatelj in tovariš za zmeraj poslovil, pustil praznino, ki je nič ne more nadomestiti, nič napolniti s smislom, razumnostjo in ne nazadnje s tiho resignacijo, saj nam je vsem usojeno isto popotovanje in vse čaka ista končna postaja.
Več si lahko preberete TUKAJ.
