Piše: Vančo K. Tegov
To vlogo in poslanstvo odlično opravljajo, vsaj za naš, celjski konec pri Zgodovinskem arhivu v Celju to zagotovo velja. Tako je tudi tokrat. Ob skorajšnjem mednarodnem dnevu arhivov so pripravili pomembno razstavo, pričanje o nečem česar ni več, pa vendarle je, pričujoča preteklost pred našimi očmi, tako zgovorna in pomenljiva ter pomembna, da smo tu in smo takšni in stojimo na tradiciji ki je pustila svoj pečat na vsakem koraku, skozi, stavbe, ceste, železnice, knjige, katastre, skozi omete, fasade, obeležja. Za nas, zaradi nas sedanjike in za tiste ki pridejo.
Razstavo torej tvori 26 izbranih in neprecenljivih kosov arhivskega gradiva na skupno razpisano temo: Rekonstrukcije. Vsak prispevek zase na svoj način pripoveduje zgodbo o rekonstrukcijah – pa naj gre za gradnje stavb, skupnosti, identitet ali idej. Skrbno izbrano arhivsko gradivo razkriva procese obnove po vojnah in naravnih nesrečah, obnavljanje arhitekturne in urbanistične dediščine, revitalizacijo zapuščenih industrijskih območij, pa tudi rekonstrukcije v družbenih odnosih, odzivi na politične spremembe ter simbolna obnova družbenih vezi. Ki so bile in bi morale biti.
Vredno truda in seveda pohvale za naše varuhe spominov je to, da že šestič zapored po povabilu s strani Celjskega Zgodovinskega arhiva z njimi v projektu sodeluje po en arhiv iz posamezne države EU. Letos v projektu sodeluje 26 arhivov z izredno zanimivim naborom arhivskega gradiva, ki razkriva podobnosti in raznolikosti evropske arhivske krajine ter poudarja tako skupne izzive in specifične poglede. Vsak prispevek je izraz interpretacije, ki jo arhivi oblikujejo v luči svojih lokalnih in nacionalnih zgodovinskih izkušenj. S takšnim sodelovanjem se gradi tudi skupnost arhivov, arhivi pa opozarjajo na svojo temeljno vlogo pri varovanju skupne dediščine ter na pomen arhivskega gradiva kot verodostojnega vira.
Kot pripadniki in sestavni del evropske civilizacije je prav tudi s takšnimi skupnimi in primerjalnimi pričujočimi dokumenti povemo veliko o vsem kar nas druži in kaj nas dela posebne, vsakega na njegovem koncu in tudi ko smo skupaj.
Kaj smo konkretno dognali, spoznali?
Ali nas je kaj premaknilo, predramilo, prebudilo izzvalo. Je.
Na primer tole: Najstarejši predstavljen dokument je listina iz leta 1588, najmlajši pa fotografija iz leta 2006. Poglejmo podrobneje, s katerim gradivom se sodelujoči arhivi (po abecednem vrstnem redu držav) predstavljajo na razstavi:
Štajerski deželni arhiv iz avstrijskega Gradca se predstavlja z listino podelitve grba bratoma Pichler. Listina iz leta 1588 vsebuje vstavek listine iz leta 1568 in je del bogatega korpusa več kot 2.500 listin, ki jih ta arhiv hrani. Listina je bila v času neuglednih selitev med drugo vojno močno poškodovana in bila leta 1982 po vrnitvi v arhivske depoje v Gradcu tudi restavrirana.
Prav tako se zdi zanimiv in presunljiv izbor Državnega arhiva Estonije iz Talina, ki izpostavlja razglednico sovjetskega voditelja Stalina, ki ima na nos dodan risalni žebljiček. Sovjetski vojak je izbranki Lindi Selks poslal razglednico s političnim motivom, katero je slednja zavrnila in izvirno dodelala, njeno dejanje pa je prišlo na uho oblastem, ki so Lindo kazensko deportirali v Sibirijo. Se pravi določeni trenutki ki so prestavljeni so zajeli tudi popolni vtis in zapis časa, ki je zaznamoval usode posameznih narodov, podnebij in pečat na značajsko sliko ljudi zajetega časa.
Dobro je da arhivi opravljajo svoje poslanstvo na primeren način
Zbrano gradivo na pričujoči razstavi Rekonstrukcije razkriva podobnosti in raznolikosti evropske arhivske krajine. Razstava poudarja tako skupne izzive, ki so del evropske zgodovine, kot tudi specifične poglede in poudarke, ki jih posamezne države dajejo tematiki. Vsak prispevek je izraz interpretacije in izbire, ki jo arhivi oblikujejo v luči svojih lokalnih in nacionalnih zgodovinskih izkušenj.
Kar je najbolj pomembno za nas je to, da se s takšnim sodelovanjem ne ustvarja le vsebinska razstava, temveč tudi skupnost arhivov, ki z vzajemnim predstavljanjem gradiva poudarjajo velik pomen opravljanja arhivske službe. Arhivi s tem opozarjajo na svojo temeljno vlogo pri varovanju skupne dediščine ter na pomen arhivskega gradiva kot verodostojnega vira in pogoja za objektivno razumevanje preteklosti. In čistosti ter jasnosti slike ki jo lahko dopolnimo, izostrimo in naredimo o nas samih, naših deželah, naših vedenjskih in mentalnem obeležju posameznih delov našega skupnega doma, ki sliši na ime Evropa in evropska civilizacija.