Piše: Molitev.si
Uvod
Noč je. Le lunina svetloba obseva vrt Getsemani na Oljski gori. Med dvanajsterico ljudi, ki pridejo na vrt, se štirje od njih oddaljijo. Eden od njih pa se nato še bolj oddalji. Kleči, njegova glava je nagnjena naprej, nad skalo. Drgeta, se trese, njegovo telo stresajo krči. To je Jezus, ki v smrtni agoniji prosi Očeta, da če je mogoče, naj gre ta kelih trpljenja mimo. Pa saj vendar ni mogoče, da ima Božji sin, ki je vedno brez ugovora izpolnjeval Očetovo voljo, takšno prošnjo. A to je zaradi mlačnih duš. One so bile vzrok, da je izrekel takšno prošnjo. Vendar naj se zgodi Očetova volja. V tem nedvomno najtežjem duhovnem boju, ko je Jezusa najhuje bolela brezbrižnost in zavračanje odrešenja ter usmiljenja, je zmagala vdanost Očetovi volji. Po vrtu Getsemani se že slišijo koraki – po Jezusa prihaja četa, sestavljena iz rimskih vojakov ter tempeljske straže, vodi pa jih Juda Iškarjot. Sin človekov je že izročen v roke grešnikov. Zaradi velikega usmiljenja do njih se izroča njim v roke. Zasliševali ga bodo, tepli, se norčevali iz njega, ga bičali, kronali s trnovo krono, ga odpeljali k Ponciju Pilatu, nato k Herodu, potem spet k Pilatu. Z njim bodo ravnali neusmiljeno, trdo, brez sočutja.
Božje usmiljenje, ki nas posebej objemaš v smrtni uri, vate zaupam.
- Pilat obsodi Jezusa na smrt
Jezus ni prišel na svet, da bi ga obsodil, ampak da bi ga rešil (prim. Jn 3, 17). Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo (Jak 2,13).
Od sodišč pričakujemo pravično sojenje. A pravica je velikokrat slepa. Ne gre za nepristranskost. Gre za slepoto pred resnico. Pilat sprašuje: kaj je resnica? A Jezus je že zdavnaj dal odgovor: jaz sem pot, resnica in življenje. Tako kot se edini pravični pusti Janezu, da ga krsti, čeprav sam ni imel greha, tako se sedaj prepusti sodbi človeškega sodišča. Izsiljene sodbe, ki je posledica držanja v šahu, spreminjanja izjav obtožnice. Plačevanje davka, lažni kralj, Božji sin. Množica, ki je še na cvetno nedeljo pozdravljala Mesijo, sedaj hrumi proti lastnemu Odrešeniku. Diktatura javnega mnenja. Tu ni prostora za usmiljenje. A Oče si je to izbral, da bi bili vsi deležni usmiljenja. Toliko možnosti je bilo, da bi bil Jezus oproščen. A še pri poslednji, ko je Pilat ponudil, da lahko izpusti katerega od jetnikov, je nahujskano ljudstvo zahtevalo, da izpusti Baraba, Jezusa pa pogubi.
Ko bo prišla ura poslednje sodbe, se me, Oče, zaradi daritve Tvojega Sina, usmili mene, kajti po Tvoji pravičnosti bi moral biti obsojen.
Božje usmiljenje, ki nas varuješ zasluženih kazni, vate zaupam.
- Jezus naloži križ na rame
Naloži si ves svet. Ko je Janezu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« (Mt 3, 15), je šel skozi krst z vodo. Čeprav ga ni potreboval. Sedaj preživlja drugačen krst. »Ali moreta biti krščena s krstom, s kakršnim sem jaz krščen?« (Mr 10, 38) je še malo pred tem vprašal Zebedejeva sinova, ki sta samozavestno pritrjevala, ne da bi se zavedala, kaj je v resnici ta Jezusov krst. Mladi Janez je to okusil, ko se je kasneje kot edini od dvanajsterih znašel pod križem. Začenja se še zadnja pot – pot od sodbe do Kalvarije. »Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven.« (Jn 12, 31) Na tej poti Jezusa večinoma obdajajo tisti, ki bolj ljubijo temo kakor luč. Žalostni sprevod, ki se vije od ploščadi Litostros do Kalvarije, ponazarja pot človeka. Življenje na tem svetu je ranljivo, krhko, zaznamovano s hudobijo.
Ko bo prišel čas, da nosim svoj križ, naj se, Jezus, ne izogibam temu izzivu. Po križu je namreč prišlo usmiljenje na ves svet.
Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, vate zaupam!
- Jezus prvič pod križem pade
Kako močno vero je imel Abraham. Veroval je v izpolnitev Božjih obljub, kar mu je bilo šteto v pravičnost. Bog nam je obljubil Odrešenika. A mi ne verujemo. Nočemo verovati, nočemo sprejeti, da je šel Jezus na križ zaradi nas. In ne želimo se otresti misli na samoodrešenje. Iščemo razne tehnike samoodrešenja, ki nam jih ponudi svet. V mnogih jezikih je beseda za vero enaka zvestobi (fides). Ali nam to ne pove, da je bila Abrahamova vera v tem, da je bil zvest do konca? Kljub nasprotnim okoliščinam je Abraham veroval. Jezus pa se je zgrudil pod križem – zame, ki sem do njegove žrtve ravnodušen. Kolikokrat je že rekel, da nimamo vere? In to lastnim učencem. Kje sem jaz? Kje je moja vera v Božje usmiljenje? Kdor veruje v Sina, ima večno življenje. »Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.« (Mt 24, 13) Jezus se po padcu ponovno dvigne, nadaljuje svojo strahotno pot. Na Kalvarijo. Zame, ki ne verujem.
In ko pride čas mojega padca, Gospod, me po svojem obilnem usmiljenju dvigni na noge.
Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, vate zaupam.
Več si lahko preberete TUKAJ.
