Piše: Lucija Kavčič
Javna agencija za knjigo ni več ustanova, ki bi prek dodeljevanja zagonskega kapitala pospeševala raznolikost založniškega življenja, ampak ohranja status quo in onemogoča kakršnokoli spremembo, pravi publicist, urednik in politični filozof slovenske kulturne desnice Andrej Lokar v drugem delu intervjuja. Za prvi del kliknite tukaj.
Andrej Lokar se je rodil v Trstu. Je prevajalec, pisatelj, publicist, scenarist, urednik in politični filozof slovenske kulturne desnice. Hkrati je soustanovitelj Kulturno-umetniškega društva KUD KDO, urednik spletne revije KDO? in urednik založbe Kulturno-umetniškega društva KUD KDO, organizator slikarskih razstav in koncertov. Leta 2015 je izšla njegova knjiga dnevniških zapiskov in aforizmov Vračanje mesečine, leta 2017 so pri Založbi Družina izšli njegov prevod knjige Milana Komarja Človeški čas, leta 2018 njegov prevod knjige Milana Komarja Problemi človeka v družbi blagostanja, leta 2020 je prevedel in uredil zbornik Družba blagostanja – 50 let pozneje, ki je izšel pri Založbi Družina, leta 2020 je pri isti založbi izšel njegov prevod knjige Pilar Rahola SOS kristjanov, leta 2021 njegov prevod dela Bartoloméja de las Casasa Nadvse kratko poročilo o razdejanju Indij, leta 2021 njegov prevod knjige Roda Dreherja Ne živite od laži, leta 2021 njegov prevod antologije Rafaela Cadenasa Otok izgnanstva, ki jo je tudi sam uredil, leta 2021 je pri založbi Kulturno-umetniškega društva KUD KDO izšla antologija Álvara Mutisa Nokturno, ki jo je prevedel in uredil, leta 2021 je pri isti založbi izšel njegov prevod knjige Huga Mujice Zvezdam neizmernost, leta 2021 pa njegov prevod knjige Rogerja Scrutona O človekovi naravi, leta 2021 je pri založbi Kulturno-umetniškega društva KUD KDO izšel njegov prevod knjige Rogerja Scrutona Moderna kultura, leta 2022 pri Založbi Družina njegov prevod knjige Rogerja Scrutona Kultura šteje, leta 2022 je pri isti založbi izšel njegov prevod knjige Rogerja Scrutona Pijem, torej sem, leta 2023 bodo pri založbi Kulturno-umetniškega društva KUD KDO izšli njegovi prevodi dela Miguela de Unamuna Agonija krščanstva, Joséja Ortege y Gasseta Meditacija o tehniki, Isaiaha Berlina Tri kritike razsvetljenstva in pri Založbi Družina knjiga Roberta Nisbeta Konservativizem, sanje in resničnost. V času prejšnje vlade je bil honorarno zaposlen pri Javni agenciji za knjigo. S svojimi prispevki je sodeloval v različnih slovenskih medijih.
Pred ne tako davnim časom je prišlo na Javni agenciji za knjigo do izbrisa komisij oziroma do zamenjave komisij še pred iztekom njihovega mandata. Zakaj je šlo in kakšno je stanje zdaj?
Zgodba z ocenjevalnimi komisijami je tesno povezana z vsem, kar sem že omenil (v prvem delu intervjuja, op. p). Oblast stranke Levica v kulturi potrebuje in zahteva popoln monopol. Na področju založništva monopol dosežemo tako, da nekaterim založbam ne glede na kakovost njihove produkcije (pri nekaterih je ta dobra, pri drugih manj, vendar je kakovost za kulturno hegemonijo irelevantna), Javna agencija za knjigo podeljuje ogromne subvencije, druge z manjšimi vsotami usmerja v že vnaprej določene niše, s tem pa omili njihovo “subverzivnost”, drugim spet preprosto onemogoči dostop do finančnih sredstev in jih s tem znotraj sistema, kakršen se je uveljavil pri nas, prisili v životarjenje ter v počasno smrt. Gre potemtakem za prijeme dirigizma, predvsem pa, kot sem že omenil in kar je najbolj pomembno, nadzora nad knjižno produkcijo in nad z njo povezano medijsko prepoznavnostjo ter dostopom do bralcev. Javna agencija za knjigo ni več ustanova, ki bi agilno prek dodeljevanja, pa čeprav minimalnega zagonskega kapitala, pospeševala raznolikost založniškega življenja in do neke mere regulirala delovne odnose znotraj tega sistema, ampak nekakšen policaj ali šerif, ki ohranja status quo in onemogoča kakršnokoli spremembo.
Pa je pred zadnjo menjavo oblasti na tem področju prišlo do kakšne spremembe?
Do neke spremembe, ki pa ni pretirano všečna sedanji političnostrankarski garnituri, je prišlo v času zadnje vlade Janeza Janše. Rezultat te spremembe je bilo tudi novo imenovanje ali delno preimenovanje komisij, ki ocenjujejo knjižne programe in projekte. Nova oblast, ki jo je v kulturi prevzela stranka Levica, pa je seveda ocenila, da je eden od pogojev za vnovično vzpostavitev progresistične dominacije na področju kulture v založništvu zamenjava komisij, ki niso ustrezale idejnopolitični naravnanosti nove oblasti, zaradi česar bi ocenjevale knjižne projekte in programe na osnovi kriterijev, ki bi lahko podelili tudi znatne zneske založbam, ki ne le ne bi sodile, pač pa bi lahko celo razbijale monopol, ki ga nova oblast želi ohraniti v kulturi, da bi lahko, kakor sem že omenil, pretvorila kulturo v politično nišo za uvajanje svoje ideologije in psihološki inženiring. To se odraža predvsem na ravni splošnega družbenega čustvovanja. V tem pogledu je značilno, da se je po institucionalni utrditvi nove oblasti na strateških sektorjih (glej: novi zakon o RTV itd.) pojavila nova založba Mance Renko, ki je znana znotrajkulturniška aktivistka neke natanko prepoznavne politične opcije. Za nadzorovanje procesa subvencioniranja založb se je pojavila potreba po zamenjavi komisij ali delov komisij, ki so bile ostaline prejšnje politične garniture.
Ki pa jih, kot ste opozorili, niso mogli tako zlahka zamenjati …
Res je, glede tega je pri imenovanju komisije za ocenjevanje knjižnih projektov in programov, ki je pravzaprav edina resnično pomembna pri Javni agenciji za knjigo, prišlo do sledeče napake ali nepozornosti: komisija je bila sestavljena iz šestih članov, pri čemer je trem članom potekel mandat, preostalim trem pa bi potekel čez dve leti. V statutu Javne agencije za knjigo je zapisano, da so lahko komisije sestavljene iz najmanj treh članov, tako da so komisijo za naslednji dve leti imeli že imenovano (med drugim: tudi če bi svet Javne agencije za knjigo imenoval nove tri člane, bi stari člani imeli še vedno večino, ker je bil med njimi predsednik komisije, čigar glas šteje za dva glasova). Po vrsti zakulisnih peripetij v ozadju, ki so se zavlekle za nekaj mesecev, je svet Javne agencije za knjigo imenoval novo petčlansko komisijo, pri čemer še vedno ni jasno, kakšen status imajo trije člani prejšnje (a še vedno veljavne) komisije, ki so še vedno aktivni, saj jim ni potekel mandat. To pa se pravi, da je nova komisija, ki je ocenila knjižne programe in katerih rezultati so bili objavljeni pred nekaj dnevi, to storila nezakonito in kot uzurpatorska tvorba, ki ravna v nasprotju z lastnim statutom. Bralcem prepuščam, naj si sami ustvarijo mnenje o tem dogajanju, ki je tako značilno za proces strankarske politizacije civilne družbe, kar je temeljna lastnost novega reda, ki se ta čas pojavlja v zahodnih demokracijah z namenom, da bi jih oslabil, uničil in iz nastalega kaosa ustvaril novi red.
Že v lanskem intervjuju ste za Demokracijo komentirali stanje na področju slovenske kulture – kaj lahko o tem poveste danes?
Težko je komentirati stanje neke kulture, saj je nemogoče razpolagati z vsemi podatki, zaradi česar se je potemtakem težko izogniti usodnim posplošitvam. Hkrati sta kultura in umetnost že sami po svoji naravi izmuzljivi in je zatorej v sočasnosti nadvse težko določiti njuno kakovost in vrednost. Predvsem pa je to mogoče le tako, da vnaprej določimo metodologijo, ki jo bomo pri tem uporabili. Kultura in umetnost hvala bogu nista nikoli povsem istovetni s kulturnimi institucijami in s kulturno politiko neke države. Zato se mi zdi ustrezneje, da poskusimo komentirati dogajanje v ustanovah, ki naj bi se ukvarjale z umetnostjo in s kulturo. Nihče, noben režim in nobena, še tako nasilna represija ne moreta posamezniku preprečiti, da bi skladal, slikal, gradil in pisal dobro.
Prav imate!
Kazalo bi se predvsem osredotočiti na še nekatere vidike kulturne vojne, ki sem jih omenil že prej: v prvi vrsti gre za neko novo razumevanje kulture, ki ni več le sredstvo ali orožje v političnem boju, ampak je sama postala bojišče in prizorišče kulturnopolitičnega boja. Povsod po svetu prihaja do tega pojava: strankarska politika se votli, občasno oživi v predvolilnem obdobju, sicer pa se omejuje na golo administracijo; zato pa se je neizvotleno politično življenje preselilo na območje kulture in izobrazbe (predvsem v ZDA), saj sta to področji, na katerih je mogoče doseči, da se nekatere ideje preoblikujejo iz svoje elitistične oblike in nato preidejo med ljudi ter začnejo preoblikovane učinkovati na ravni splošnega kolektivnega čustvovanja. Tako instrumentalno razumljena in uporabljena kultura ustvari prostor, v katerem se začnejo pojavljati nova razumevanja pojmov, kakršni so svoboda, pravica, enakost, narava, razmerje med telesom in dušo itd. Ta pojmovanja se uveljavijo na področju kulture, v gledališču, slikarstvu, filmu, risankah, v glasbi, nato pa se neopazno selijo na vsa druga področja družbenega življenja. Kot sem omenil že v svojem prejšnjem intervjuju, se ves proces artikulira v kulturnoumetnostni sistem.
Zdi se, da se na področju kulture torej vse postavlja na glavo ali bolje razkraja …
Če natančno opazujemo razmere v sodobnem svetu, nam je takoj jasno, da se vse najodločilnejše bitke dandanes bijejo na področju kulture, pri čemer je seveda treba kulturo razumeti v najširšem smislu: kot nekaj, kar zaobsega vse, kar je mogoče uporabiti v propagandne namene. To velja v prvi vrsti za bitke okrog vprašanj spola, splava, evtanazije, globalizma, varstva narave, identitete, nacije, rase in dominacije. Vse to so teme, ki so popolnoma zapolnile kulturo in tudi umetniško produkcijo. Ker pa je »narativ« izrazit produkt intelektualnega rezoniranja, ki ga lahko vodijo le intelektualne elite, iz tega izhaja, da gre pri politiki, ki se s področja kulture seli v vse druge družbene segmente, za tvorbo (da ne rečemo konstrukt) intelektualnih elit, katerih namen je radikalna preobrazba sistema vrednot v naši civilizaciji. Slovenska kultura v tem sledi svetovnim trendom, zato ne moremo trditi, da bi bila ta vlada potisnila kulturo na obrobje. Progresivne stranke in gibanja kulture ne potiskajo ne v ospredje, ne v ozadje, ne na obrobje, pač pa odpirajo kulturo za neko vse doslej pretežno zunajkulturno dogajanje in sámo družbenopolitično srčiko ponesejo v osrčje kulture ter s tem družbo podredijo novim pravilom. Pri tem je osnovni namen tega početja spremeniti temeljna družbena pravila.
Kje je to najbolj izrazito opazno? Najbrž v prireditvah, ki jih organizirajo?
Ja, vse to se seveda razločno kaže v eni od prireditev, ki ste jih omenili: Frankfurtskem knjižnem sejmu. Tudi v tem primeru gre za izpričano neolevičarsko prilastitev in prisvojitev. Frankfurtski knjižni sejem bi lahko bil odlična priložnost za celotno predstavitev slovenske literature in kulture. Sprevrgel pa se je v redukcionistično parado progresističnih parol, ki je dosegla svoj vrhunec z Žižkovim antisemitizmom. Ministrica Vrečkova je z nenehnim mobingom, podtikanji, osebnimi dikreditacijami in s celotnim arzenalom običajnih komunističnih laži, z eno besedo: s svojo izpričano neetičnostjo in nemoralnostjo, izbrisala skoraj vse vsebine, ki jih je za Frankfurtski knjižni sejem pripravila prejšnja ekipa (izvajalec te čistke je bil razvpiti aparatčik Miha Kovač) in pripeljala v Frankfurt svoje opričnike, ki prisegajo na kult družbenega nasilja in s tem ogrožajo slovensko nacionalno varnost, hkrati pa nimajo nobene zveze s slovensko literaturo in kulturo, kakršen je denimo srbski poulični aktivist Vuk Čosić. Kot vsi zapriseženi totalitarci je seveda ministrica Vrečkova stavila vse na videz zunanjega pompa, ki pa seveda, kakor denimo olimpijade v Hitlerjevi Nemčiji, v Sovjetski zvezi in na Kitajskem, ne more prikriti dejanskega stanja stvari: bistvenega družbenega nasilja, ki ga vsak dan izvaja ministrica Vrečkova. V zvezi s tem lahko pomislimo na vse ljudi, ki jih je dobesedno zmetala iz službe (tudi v teh dneh na RTV SLO), ki so zaradi njenega patološko ideološkega delirija izgubili vse, na njihove otroke, na njihove družine.
Kakšno prihodnost slovenske kulture vidite glede na sedanje stanje (leva vlada, vse več priseljencev, umetna inteligenca, družbena omrežja, razkroj temeljnih vrednot)? Imamo čas za “popravni izpit”?
Vedno obstaja dovolj časa za “popravni izpit”. Ker pa je v bistvu nemogoče napovedati prihodnost neke kulture vobče, bom poskusil razčleniti vprašanja, ki jih navajate, s položaja stališča do kulture nove slovenske desnice. Pri tem je treba najprej opredeliti, kaj nova desnica sploh je. Desnica je v svetovnem merilu že ponotranjila premik, do katerega je prišlo v zahodni kulturi v 60. in 70. letih 20. stoletja, hkrati pa tudi sam pomen kulturne vojne. V ta namen mora nova slovenska kulturna desnica zasnovati in nato še uveljaviti alternativni kulturni model. Preden opredelimo, za kaj gre, moramo opozoriti na tole: filozofija kulturne desnice temelji na idejah in konceptih, ki so se oblikovali v okviru različnih šol, predvsem (a ne izključno) zahodnega konservativizma. Le-ta pa je izrazito moderna filozofija, ki sicer pozna nekaj predhodnikov, a se razvije predvsem v moderni dobi (od začetka evropskega humanizma, renesanse in reformacije) ter doseže svoj vrh najprej v obdobju razsvetljenstva kot alternativa prevladujočemu racionalizmu, nato pa v prvi polovici 20. stoletja vse do 30. let ter nazadnje v dobi po drugi svetovni vojni, v katerem je prevladovala filozofsko miselna nastrojenost, ki jo je italijanski filozof Augusto Del Noce imenoval “drugo razsvetljenstvo”.
Alternativnost konservativne misli sestoji predvsem iz zavračanja ene od temeljnih potez moderne civilizacije: njenega redukcionizma. Kot moderna filozofija in kot interpretacija esence zahodne civilizacije se nova kulturna desnica s kritičnim in selektivnim prevzemom/pretresom konservativne filozofske tradicije zavzema v prvi vrsti za celostno soočenje in prevzetje zahodnih civilizacijskih prvin. To se pravi, da si prizadeva zasnovati filozofijo (na vseh področjih mišljenja – od ontologije do politične filozofije in filozofije znanosti), ki bi v aktualizirani obliki presegla prevladujočo redukcijo sodobnega zahodnega duha, ki je prek sekularizacije in privilegiranja znanstvenih oblik mišljenja ter instrumentalnega uma nazadnje naš svet privedel do stagnacije metafizičnega nihilizma.
Kakšna je evropska civilizacija in na kaj se navezuje nova kulturna desnica?
Naša civilizacija od svojega antično/krščanskega izvora do modernih in postmodernih izraznih oblik ima morda najbogatejšo metafizično tradicijo, najbolj raznovrstno in raznoliko umetniško dediščino, najbolj razvejeno spekulativno izročilo, od rojstva moderne (in njenega negativnega vidika, modernitete) naprej pa je pospeševala pretežno (čeravno ne izključno) samo eno razsežnost vseh svojih zmogljivosti. Heglova »zvitost uma« ni edino civilizacijsko (na individualni ravni pa duhovno) gibalo in neprestani evolutivni razvoj ni edino mogoče zgodovinsko gibanje ter pravzaprav sama zgodovina ni edina oblika človeškega časa. V nekem pogledu nova kulturna desnica aplicira na civilizacijo in na kulturo, kar je njen idejni oče Edmund Burke apliciral na družbo, ko se je odzval na Rousseaujev kontraktualizem: družbena pogodba – da, a skleniti jo moramo tudi s svojimi predniki in z vsemi še nerojenimi. Vse to predpostavlja prepričanje, da duh ni entiteta, ki je vselej v gibanju, ampak obstaja hkrati diahrono in sinhrono, kar pa pomeni, da je kultura v vsem svojem razponu vedno živa, pa čeravno se nekatere njene prvine trenutno pomaknejo v nerazberljivost ozadja.
Zato možnosti za slovensko kulturo ostajajo …
Ja, v tem ključu moramo po mojem razumeti tudi slovensko kulturo in tu je na voljo “popravni izpit”, ki ga omenjate. Če nekoliko parafraziram nekega kanoniziranega filozofa, moram priznati, da so vse, kar ugledamo, ko se zazremo v sodobno slovensko kulturo, razvaline. Sam menim, da za to stanje niso odgovorne migracije ali umetna inteligenca, pač pa samomorilska drža kulture same. Epohalna napaka slovenske »desnice« (izraz postavljam v narekovaje, ker menim, da se prava desnica mora v Sloveniji šele oblikovati) je bila, da je kulturo vselej razumela kot nekaj nevtralnega in zato sploh ni dojela usodnega premika, do katerega je prišlo v kulturi v svetovnem merilu in o katerem sem že govoril. S tem se je, paradoksno, izločila tudi iz sodobne politike. Saj ne razumeti tega zasuka pomeni ne razumeti sodobnega sveta. Zaradi te domnevne nevtralnosti kulture so kulturni vzorci, ki jih promovira sodobna slovenska »desnica«, zvečine anahronistični, vsiljujejo neko neživljenjsko podobo slovenske kulture, ki je povsem neučinkovita v kulturnem boju in se tudi ne more z vso brezpogojnostjo soočiti z razvalinami, ki sem jih poprej omenil. Naloga nove slovenske desnice in posledično tudi kulturne desnice je potemtakem najprej celostno soočenje z vsem našim širšim in ožjim izročilom, nato pa selektivni izbor vzorcev iz naše tradicije, ki morajo izpolniti dve nalogi: a) oživiti njenega duha; b) biti učinkoviti v kulturnem boju, ki mora znova vzpostaviti tistega duha. V bistvu gre za neke vrste postmoderno romantiko, kar je seveda samo primerjalni vzorec, saj so cilji in vsebine daleč od romantičnih.
Če ste konkretni …
… bi ena od poti, ki se odpirajo, lahko bila znova duhovno ovrednotenje in renesansa slovenskega podeželja, njegovega imaginarija, njegove neizčrpne zakladnice navad, običajev, predvsem pa simbolov in tudi oblik religiozne zavezanosti v liturgiji itd. Slovensko podeželje je naša notranja pokrajina in znova mora zaživeti v nas na emocionalni ravni, ki naj ne bi bila samo izletniško turistična. Če se hoče trdno zasidrati v duševne plasti slovenskega posameznika in družbe in tako tudi čustveno spregovoriti potencialnim volivcem ter jih prepričati, mora slovenska desnica razumeti, da so bile na področju kulture izvojevane temeljne bitke, ki krojijo podobo sodobnega posameznika in družbe – dojemanje družbe, družine, spola, gospodarstva, svobode, lastnine, identitete, lepote, nacije – vse to se lahko porodi le na področju kulture. V vseh teh bitkah je bila zahodna desnica poražena, a to so le posamezne bitke in ne vojna. Zmaga v vojni pa je mogoča le, če dojamemo, katere bitke se sploh bijejo, na katerem bojišču se bijejo, katero je strateško najučinkovitejše orožje za izvojevanje zmage, ki v pluralni družbi pomeni tole: prepričati ljudi. Sam menim, da je najučinkovitejše orožje globok zajem našega izročila, ki bi pomenil tudi novi nacionalni preporod. To pa se lahko dogodi le na področju kulture. S tem pa smo se tudi dokopali do poslanstva nove slovenske desnice: kulturno izgradnjo čvrste nacionalne identitete, utemeljene v izročilu, saj le-ta lahko ustvari trdno državo, ki zaradi svoje zakoreninjenosti v preteklosti ve, kaj je sedanjost, in lahko snuje svojo prihodnost.
