Pri Cankarjevi založbi so že v minulem tednu predstavili šest novih del, ki so izšla v zbirki Moderni klasiki. Med novostmi so Strahopetci, prvenec enega vodilnih čeških pisateljev druge polovice 20. stoletja Josefa Škvoreckega, ter prelomno delo slovaške proze Intima, s katerim je slovenskim bralcem prvič predstavljen pisatelj Jan Johanides.
Škvorecky (1924-2012) je s svojim literarnim prvencem, romanom Strahopetci, nastalem v letih 1948-1949 in objavljenem leta 1958, vzbudil oster odpor kritike in navdušenje bralcev, kot so zapisali pri založbi, “zaradi elementov pogovornosti v jeziku in demistifikacije odporniškega gibanja”. Kot je na današnji novinarski konferenci povedal urednik Andrej Blatnik, slovenski bralci češkega pisatelja poznajo po štirih drugih delih, s Strahopetci pa je sedaj dostopno njegovo temeljno delo, v katerem je zaznati korenit prelom s tradicijo češkega romanopisja.
Delo, ki velja za češko literarno klasiko, je prevedla in z obsežno spremno besedo opremila Nives Vidrih. Blatnik je dejal, da je kljub statusu klasika in časa dogajanja, postavljenega v zadnjih osem dni druge svetovne vojne, roman zelo berljiv, saj sta v njem v ospredju temi, ki sta vsem blizu – zabava in ljubezen, med vrsticami pa odmeva jazz.
Prvič pa se bodo imeli slovenski bralci možnost seznaniti s pisavo priznanega slovaškega avtorja Jana Johanidesa (1934-2008). Kot je dejal prevajalec dela Andrej Pleterski, je Johanides avtor, ki se ponaša z opusom 22 del, za vstop v njegov literarni svet pa so pri Cankarjevi založbi izbrali delo Intima. Gre za zbirko petih novel, v kateri je pisatelj “s prepletanjem postopkov modernizma oziroma novega in eksistencialističnega romana bralcem doma odprl nova, še neslutena obzorja”.
Pleterski, tudi avtor spremne besede v delu, je opomnil, da Johanidesovi literarni začetki segajo v zgodnja 60. leta minulega stoletja, v čas slovaške družbenopolitiče odjuge. Delo je mogoče po njegovih besedah brati na dva načina: “Prvi je zgodovinska umeščenost dela, ki predstavlja tihi, včasih pa tudi glasnejši dialog s prevladujočo, zapovedano poetiko oziroma estetiko, po drugi strani pa avtor izdatno črpa iz zahodnih vplivov, ki jih nato cepi na slovaško in češko realnost.” Stilistično raznolike novele se dotikajo vprašanj zla, vojne, socialnega upora, osamljenosti, tesnobe in strahu.
V prevodu Štefana Vevarja pa je izšlo prav tako zelo pomembno delo Cox ali tok časa avstrijskega pisatelja Christopha Ransmayrja, ki ga slovenski bralci sicer že poznajo, denimo po delih Poslednji svet ali Leteča gora. Cox ali tok časa je zgodovinski in filozofski roman, postavljen v Kitajsko 18. stoletja, v katerem ima v oblast v rokah cesar Quianlong, “gospodar časa in večnosti”. Ta na svoj dvor povabi angleškega urarskega mojstra in mu naroči izdelavo ure, ki bo merila večnost.
Vevar je v spremni besedi k delu zapisal, da je Ransmayr “avtor impresivne, zelo butične jezikovne umetelnosti, rafiniranih poetičnih upodobitev, ustvarjalec eksotičnih krajin, lirični upodobitelj slikovitih literarnih svetov in hkrati avtor izčiščene nazornosti, ki jo nosi melodično stanovitni jezikovni ritem.”
V zbirki Moderni klasiki izhaja tudi kratka proza. Med novostmi je tokrat zbirka šestih zgodb in novele ameriškega pisatelja E.L. Doctorowa (1931-2015) v prevodu Lili Potpara. Blatnik je povedal, da je mogoče posamezna besedila v delu po branju zadnje, naslovne novele, povezati v celoto, preveva pa jih tudi razmislek o moči in smislu pisave. V slovenščino so sicer že prevedeni pisateljevi romani Ragtime, Billy Bathgate in Svetovna razstava.
Nabor bogatita še kratkoprozna zbirka Priročnik za čistilke na Aljaski rojene avtorice Lucie Berlin (1936-2004) v prevodu Pie Prezelj ter roman Jutta Heim malteškega avtorja Immanuela Mifsuda (1967), pod prevod katerega se podpisujeta Vera Pejovič in Peter Semolič.
Christoph Ransmayr COX ALI TEK ČASA
Kitajski cesar Quiánlóng, »gospodar časa in večnosti«, povabi Alistara Coxa, angleškega mojstra urarja, na svoj dvor in mu naroči izdelavo navidez nemogoče ure – take, ki se ne bo nikoli ustavila in bo merila večnost. Gre za zgodovinski in filozofski roman, pravljično alegorijo, pravo stilsko mojstrovino, zaradi česar so avtorja označili za »Beethovna sodobne nemške literature« in »filozofa med nemškimi pisatelji«.
Christoph Ransmayr (1954), avstrijski pisatelj ter eden najzanimivejših in samosvojih sodobnih srednjeevropskih pisateljev, je slovenskim bralcem že dobro poznan (npr. Poslednji svet, 1990; Leteča gora, 2010). Njegovi romani so sicer prevedeni v več kot trideset jezikov, zanje pa je prejel številne domače in mednarodne nagrade. Njegove romane po pripovednih postopkih oziroma idejno-estetski usmeritvi navadno primerjajo s prozo latinskoameriškega magičnega realizma ali pa jih postavljajo ob bok drugim mojstrovinam evropskega in svetovnega postmodernizma.
Ján Johanides INTIMA
Zbirka petih novel Intima je prelomno delo slovaške proze. S prepletanjem postopkov modernizma oziroma novega in eksistencialističnega romana je bralcem doma odprla nova, še neslutena obzorja. Johanides se z njo predstavi kot mojster karakterizacije, ki svoje like nenehno postavlja v mejna, celo bizarna ali ekscentrična stanja, na ozadju katerih niza eksistencialne teme in družbeno-politični komentar. Novele, stilistično raznolike, a povezane z enotno atmosfero, se dotikajo vprašanj zla, vojne, socialnega upora, osamljenosti, tesnobe in strahu. Pri tem se bralcu odstirajo vzgibi za napačne človeške odločitve, ko je posameznikova svobodna volja postavljena tako nasproti sistemski ideologiji kot etičnim normam.
Ján Johanides (1934) je eden najpomembnejših slovaških pisateljev 20. stoletja, uvrščen v številne antologije slovaške proze, leta 2016 tudi v slovensko. Njegovi literarni začetki segajo v zgodnja 60. leta, v družbenopolitično odjugo, ki jo v slovaški književnosti zaznamujejo napredni mladi pisatelji, zbrani okrog kultne revije Mladá tvorba. Njihovo umetniško drzno eksperimentalno pisanje je stopilo v ostro polemiko s poetiko socrealizma.
E. L. Doctorow ŽIVLJENJA PESNIKOV
Zbirko Življenja pesnikov tvori šest kratkih zgodb in daljša novela. Na prvi pogled so to samostojna besedila, slogovno dovršena in deloma nenavadna, a jih je mogočebrati na več ravneh in se šele po branju naslovne novele subtilno povežejo v enovitejšo celoto. Bralec ob najdaljšem besedilu v zbirki zasluti avtobiografske prvine, zato ga utegne radovednost napeljati k ponovnemu branju celotne knjige in raziskovanju avtorjevega življenja. Toda enigma se dokončno ne razreši niti v drugo. Vodarna, srhljivo mračna miniatura, atmosfero izriše tako prepričljivo, da jo dobesedno čutimo. Pozoren bralec v toku zavesti Jonathana, pisatelja poznih srednjih let, avtorjevega alter ega iz sklepne zgodbe, ki preizprašuje svoje življenje, svoje odločitve in tudi sam ustvarjalni pisateljski proces, prepozna Jonathana iz prve zgodbe Pisatelj v družini. Tam je Jonathan še otrok, ki ga sorodniki prisilijo v pisanje pisem v imenu njegovega pokojnega očeta, kar dečku omogoči uvide v naravo pisanja in silno moč napisane besede, četudi je laž.
Edgar Lawrence »E. L.« Doctorow (1931–2015), večkrat nagrajeni ameriški pisatelj, velja predvsem za mojstra zgodovinske proze, v kateri se dejstva mešajo s fikcijo. V slovenščino so prevedeni njegovi romani Ragtime, Billy Bathgate in Svetovna razstava.
