Piše: Dr. Damjan Prelovšek
Razstava v kulturnem središču Rog je le reprezentativen izsek iz bogatega življenjskega opusa arhitekta Borisa Podrecce. Nobenemu slovenskemu arhitektu se doslej še ni posrečilo toliko pomembnih mednarodnih realizacij kot njemu.
Boris Podrecca je po očetovi strani slovenske krvi. Rojen je bil v Beogradu, kjer je bil Milovan Podrecca adjutant kralja Aleksandra. Njegova mati Zora je izhajala iz ugledne hercegovske družine. Dve leti najzgodnejšega otroštva je nato preživel v Ljubljani, od tam pa se je družina pred komunizmom umaknila v Trst. Po nekaj letih fašistične gonje proti Slovencem v Italiji so se Podreccovi spet morali seliti, in sicer na Dunaj. S tem se je končal del njegove brezskrbne tržaške mladosti, ki jo je zaznamovalo šolanje na slovenski gimnaziji z vrsto izrednih pedagogov, igranje nogometa pri Triestini in druženje s slikarjem Avgustom Černigojem, ki ga je spravilo v umetniške vode.
Življenjska prelomnica
Česa vsega razigrani mladenič ni počel! Poskusil se je celo v boksu s tedaj znanim Ninom Benvenutijem, a je to športno panogo kmalu opustil. Prihod na Dunaj je bila zanj velika življenjska prelomnica, saj ni obvladal ne jezika, niti ni zadostno poznal srednjeevropskega kulturnega okolja. Le počasi se je privadil novemu okolju in sčasoma postal eden od mnogih prišlekov, kakršni so skozi stoletja soustvarjali kulturo večmilijonskega središča nekdanjega habsburškega imperija. V Podreccov lokal Girardi so iz bližnje likovne akademije prihajali mladi umetniki in literati, ki so Borisa potegnili v svoj krog. Začel je kot kipar, a je hitro presedlal na arhitekturo. Imel je odličnega učitelja Rolanda Reinerja, ki pa je bil brez posluha za vse, kar bi preseglo okvir tako imenovanega mednarodnega belega funkcionalizma.
Trden teoretski sistem
Po diplomi na Dunajski likovni akademiji je Podrecca začel spoznavati tudi vse, česar ni izvedel med študijem, je pa bilo blizu njegovemu mediteranskemu temperamentu. Bil je v Grčiji, potoval po Perziji, predaval na najprestižnejših arhitekturnih šolah v Evropi in v Združenih državah Amerike. Zelo zgodaj je videl, da ima tudi moderna avstrijska arhitektura mnogo različnih faset, ki jih je dolgovala Ottonu Wagnerju, Josefu Hoffmannu, Adolfu Loosu, Maxu Fabianiju, Jožetu Plečniku in drugim. Z izjemo Wagnerja nihče od naštetih ni bil rojen Dunajčan. Mladi talenti so prihajali iz različnih kulturnih okolij z vseh koncev monarhije in stapljali svoje znanje v to, kar danes razumemo pod splošno priznanim pojmom moderne avstrijske arhitekture. Tudi Borisova umetnost je zrastla iz amalgama slovanskih, germanskih in romanskih vplivov in prav to ji dviguje univerzalni pomen. V svojih zgodnjih dunajskih delih si je s pomočjo nekdaj znane in pozneje spet pozabljene teorije o oblačenju nemškega arhitekta Gottfrieda Semperja ustvaril lastno oblikovno slovnico, ki je daleč od pojma stil, kakor ga razumejo zgodovinarji. V njej igra kardinalno vlogo prav tekstil in njegovo prevajanje v trajna gradiva. Kratek preblisk postmoderne arhitekture je pokazal, da ima občo vrednost samo to, kar raste iz nekega trdnega teoretskega sistema. Podreccova arhitektura je plod izjemne intelektualne razgledanosti, zraščenosti z okoljem, sposobnosti kombiniranja različnosti, neobičajne rabe žive barvne skale, pa tudi inteligentnega kršenja lastnih pravil. Njen glavni cilj je ustvarjanje človeku primernih bivališč, ga osvobajati preživetega in mu dati primeren prostor za osebni razvoj in dobro počutje. Njegove stvaritve so mestotvorne in intimno človeške hkrati.
Le reprezentativen izsek
Razstava v kulturnem središču Rog je le reprezentativen izsek iz njegovega bogatega življenjskega opusa. Poleg fotografskega gradiva je na ogled nekaj maket, pohištva in svetil. Nobenemu slovenskemu arhitektu se doslej še ni posrečilo toliko pomembnih mednarodnih realizacij kot njemu. Njihovo število se giblje okoli neverjetne številke 400, pri čemer vanjo niso zajeti manjši umetnoobrtni izdelki, pa tudi odmevne ureditve številnih razstav na Dunaju in v tujini. Gradil je v Avstriji, Italiji, Franciji, Nemčiji, na Češkem, Hrvaškem, v Srbiji in pri nas, to je v okoljih, ki so mu duhovno blizu. Le redko je segel tudi na druge kontinente, tako leta 2010 v kitajski Šanghaj, kjer je za svetovno razstavo uredil slovenski paviljon. V Združenih državah pa je v znamenitem Epire State Buildingu uredi lnek interjer. Prav on je zagotovil tudi Plečniku mednarodno slavo. Z udeležbo na Piranskih arhitekturnih dnevih in zaposlovanjem v lastnem biroju na Dunaju je pomagal prenekateremu mlademu slovenskemu arhitektu v širni svet.
