Piše: Petra Janša
Slovenski filmski prostor obvladuje enostranska pripoved, v kateri je »resnica« rezervirana le za »zmagovalce«, ki so en totalitarni sistem zamenjali z drugim.
Njihova »svoboda« je imela sezname za poboje in taborišča. To niso bili osvoboditelji naroda, temveč arhitekti nove ideologije, ki je za ceno oblasti žrtvovala lastne ljudi. Ali kot pravi misel, ki zaznamuje začetek in konec filma Exodus 1945: Naša kri režiserja Davida Sipoša: »Gorje narodu, če pognoji travnike z lastno krvjo.«
Omenjeni film je globok prerez skozi boleče tkivo naše zgodovine. Prestavi nas v maj 1945 na Vetrinjsko polje, kjer se sredi blata in strahu bije boj za preživetje tisočev, ki so bežali pred komunističnim nasiljem. Podobno kot film Angela Vode: Skriti spomin tudi Naša kri razgalja brezčutnost totalitarnega sistema. Angela Vode je bila žrtev krutega Nagodetovega procesa, montirane sodne farse, ki je uničila slovenske intelektualce. Oba filma druži motiv osebnega poguma: pri Angeli Vode neomajna zvestoba resnici, pri filmu Naša kri pa etična drža zdravnika dr. Valentina Meršola, ki v taboriščnem kaosu postane steber upanja in pred gotovo smrtjo reši 6.000 življenj.
Vendar se ob ogledu filmov ne moremo izogniti vprašanju: zakaj slovenska filmska umetnost še vedno ostaja le pri portretiranju žrtev? V filmu o Vodetovi vidimo njeno trpljenje, a kje so obrazi tistih, ki so izrekali sodbe, kot je bil javni tožilec in komunistični »narodni heroj« Viktor Avbelj? Tudi v filmu Naša kri se osredotočamo na humanost rešitelja in pretresljive prizore ločevanja družin, medtem ko storilci, ki so v ozadju načrtovali eksodus in kasnejše pomore, ostajajo v varni senci sistemske anonimnosti. Brez imen ni odgovornosti, brez odgovornosti pa ni katarze.
