Piše: Jože Biščak
Naj razčistimo takoj na začetku. Znanstvenikom, ki se kitijo tudi z akademskimi nazivi, nihče ne zameri napačnih napovedi. Nekatere so povsem nedolžne in niso bistveno vplivale na vsakdanje življenje slehernika: danes bi morali imeti že medplanetarne vesoljske ladje, za premagovanje razdalj tu na Zemlji bi se po vseh napovedih pred desetletji že vozili z letečimi avtomobili. To se ni uresničilo, še vedno zvezde gledamo s teleskopi, vozimo se po trdni zemlji. Ampak nič zato. Znanost ni ravna cesta.
Težava nastane, ko akademska garnitura s piedestala nesporne avtoritete vehementno napove zemeljsko apokalipso, če se takoj ves svet ne preusmeri na obnovljive vire energije in tako zmanjša izpuste ogljikovega dioksida, ki kot toplogredni plin najbolj uničuje Zemljo. Take napovedi, ki jih brez pridržka kot čisto zlato jemlje tudi Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) pri Združenih narodih (ZN), pa neposredno vplivajo na življenje in blaginjo ljudi. Za tovrstnimi histeričnimi teorijami običajno stojijo družboslovci in politiki (IPCC je politični organ), ki spodbujajo znanstvenike k čim bolj katastrofičnim napovedim, saj le tako upravičijo svoj obstoj in visoka plačila, ki jih dobijo za svoje delovanje. Zato so v času »prebujene« postmodernistične dobe znanstvena merila postavljena na glavo.
Temu naj bi zdaj Donald Trump (ZDA namenjajo daleč največ denarja za znanost) naredil konec. Njegovo stališče je, da tiste skupine znanstvenikov in raziskovalcev, ki po naročilu prirejajo metodologije in podatke tako, da ustrezajo »prebujeni« agendi, ne bodo več dobili davkoplačevalskih finančnih spodbud za svoje »znanstvene« projekte. Seveda je nastal pravi halo. Ne samo v ZDA, po vsem svetu. Tudi v Sloveniji. Časnik Delo je pisal, da se avtoritarni predsednik ZDA boji znanstvenih dognanj, ki temeljijo na preverljivih in ponovljivih dejstvih, ter da želi cenzurirati nezaželena znanstvena spoznanja. A nešteto je dokazov, da so znanstveniki sami največ pripomogli k izgubi ugleda.
Tipičen primer je tako imenovana Mannova »hokejska palica«. Ameriški klimatolog in geofizik Michael Mann je dokazoval, da se Zemlja v zadnjih desetletjih hitro segreva in svetu grozi podnebni armagedon. Hitro so se pokazale številne pomanjkljivosti in neznanstvenost njegove teorije, IPCC je njegovo »raziskavo« celo umaknil iz poročil. Od takrat naprej podnebni alarmisti niso več uporabljali izraza »globalno segrevanje«, ampak so iznašli pojem »podnebne spremembe«.
Gremo naprej. Kritiki pravijo, da se Trump boji nezaželenih rezultatov raziskav. Kaj pa, če so ugotovitve njemu v prid? Ah, nekoč ugledna znanstvena revija Nature, kjer svoje raziskave objavljajo številni znanstveniki in velja zaradi številnih recenzij za referenčno, je pred dvema letoma objavila nove smernice uredniške politike: če znanstveno odkritje škoduje določeni (ranljivi) skupini ljudi, ga je treba zavreči. Vprašam vas, ali je to znanstvenost? Ne! To kaže, v katero smer se bo nagnila znanost. Že zdaj je nekako veljalo, da sta akademska svoboda in znanstvena radovednost omejeni z etičnimi zadržki do udeležencev, ki sodelujejo v raziskavi. Zdaj bodo te »dobro uveljavljene etične okvire« uporabili tudi za »ljudi, ki ne sodelujejo neposredno v raziskavi«. Smernice določajo, da teksti ne smejo škodovati ali stigmatizirati skupin, ki so občutljive na rasizem, homofobijo, seksizem, transfobijo, ksenofobijo. Primer: tudi če je znanstveno, z empiričnimi podatki dokazano, da za opičjimi kozami največ zbolevajo homoseksualci, bo tekst zavrnjen, ker stigmatizira »ranljive homoseksualce«. In naprej. Če bo raziskava v šolah pokazala, da belci v matematiki dosegajo boljše rezultate kot črnci, rezultati raziskave ne bodo objavljeni. »Čeprav je akademska svoboda temeljna, ni neomejena,« pravijo v reviji.
Ja, akademiki in znanstveniki so zašli v »prebujenost« in pristali na temni strani znanosti. In zdaj jokajo.
