Znanje in usposobljenost – ključni cilj razvoja Slovenije

Ni nobena skrivnost, da se bliža konec koledarskega leta. To pa je obdobje, ko pogosteje pogledujemo nazaj, ocenjujemo prehojeno pot in si zastavljamo cilje za vnaprej. Ti so lahko čisto osebni, lahko pa tudi nacionalni. Med pregledovanjem teh virov sta mi posebej padla v oči dva: Strategija razvoja Slovenije 2030 in The Global Competitiveness Report 2018, ki ga je pripravil World Economic Forum (WEF). Ne da je med obema dokumentoma za nas, Slovence, nesprejemljivo velika razlika tako v intelektualnem nivoju in podprtosti ocen s podatki kot tudi v izboru za razvoj strateško pomembnih področij. Za današnjo kolumno sem izbral eno področje, pri katerem je razlika med obema dokumentoma največja in ki ga sam smatram kot najpomembnejšega za doseganje razvojnih ciljev. To je področje znanja in usposobljenosti, v poročilu WEF ga označujejo z besedo “skills”. Skoraj neverjetno je, da WEF področje znanja in usposobljenosti smatra kot ključno za uspešen nadaljnji razvoj regije ali države, Strategija razvoja Slovenije pa ga komaj omenja. To kaže na popolnoma neodgovoren pristop in katastrofalno neznanje tako pripravljavcev strategije kot tudi tistih, ki so jo potrjevali in sprejeli. S pomembnostjo in ključnostjo tega področja v moderni družbi bi morali biti seznanjeni vsaj od izida knjige Richarda Floride: Vzpon kreativnega razreda, ki je izšla tudi v slovenščini že leta 2005.

 

WEF Slovenijo v kategoriji znanje in usposobljenost (skills) globalno uvršča na 29. mesto med 140 analiziranimi državami. Prikazana metodologija ne pušča nobenega dvoma, da je ta ocena realna in korektna. Na prvi pogled ta ocena tudi ni tako slaba.

Pogled na tabelo, kdo je pred in kdo za nami, razkriva problem Slovenije in ne samo Slovenije, temveč tudi EU. Pred nami so vse severno- in srednjeevropske države, vključno s Češko, ki je na 25 mestu. Torej tiste, s katerimi se največkrat želimo primerjati.

Ob razvojnih reformah imamo možnosti za vključitev med uspešne države
Za nami pa je vsa južna Evropa, vključno s Francijo, ki je šele na 34. mestu, in vzhodna Evropa. Podrobno razvrstitev vseh 140 držav lahko zainteresirani bralec najde na domači strani WEF. Vendar že teh nekaj številk zadošča za ugotovitev, da na področju znanja in usposobljenosti zaostajamo za razvojno uspešnimi državami Skandinavije in srednje Evrope in smo pred državami vzhodne in južne Evrope, ki so praviloma tudi razvojno neuspešne. Slovenija visi nekako vmes. To pa pomeni, da imamo ob ustreznih reformah in prizadevanjih še možnost vključiti se v razvojno uspešen del Evrope, vendar pa nas nadaljnje napake ali celo neaktivnost na tem področju potiskata proti razvojno neuspešnemu delu Evrope. Razvojna sposobnost in uspešnost posamezne države ali njena nesposobnost in posledično neuspešnost so še kako kritične v sedanjem času hitrih sprememb, ki jih definira četrta industrijska revolucija. Ker se Slovenija nahaja nekako v labilnem položaju med blokoma razvojno uspešnih in neuspešnih držav EU, se še posebej bojim, da se odgovorni kritičnosti našega sedanjega položaja ne bodo zavedli in bodo ostali neaktivni. To se mi zdi še toliko bolj verjetno, ker se mi zdi, da vlada Marjana Šarca deluje po principu, da je najbolje narediti nič, tako vsaj ne morejo narediti napak.

Ker pa smatram, da ni primerno samo kritizirati, tudi če gredo stvari še tako narobe, kot je to v primeru znanja in usposobljenosti, temveč je treba podati tudi spreminjevalne predloge, dodajam še nekaj svojih predlogov. Kot prvo mislim, da bi bilo potrebno in predlagam, da v Strategijo razvoja Slovenije 2030 zapišemo jasen cilj, da bomo leta 2030 med petnajst najbolje uvrščenih držav na področju “skills” WEF. Jasno je, da to ne bo prišlo samo po sebi. Zato se moramo takoj tudi vprašati, kaj moramo narediti, da bomo ta zdaj jasno definirani cilj lahko tudi dosegli. Jasno je, da je generalno gledano potrebno izobraževalni sistem prilagoditi sedanjim in bodočim potrebam gospodarstva. Za identifikacijo najbolj kritičnih točk našega izobraževalnega sistema in njihovo sanacijo pa predlagam primerjavo s šolskima sistemoma Finske in Avstrije. Finske zato, ker je na listi WEF na področju “skills” najbolje ocenjena država, Avstrije pa zato, ker je še vedno na za nas visokem 17. mestu, imata pa oba šolska sistema Avstrije in Slovenije skupna izhodišča. Po mojem prepričanju bi bilo smiselno, da si določimo še nek vmesni cilj – kontrolno točko: do leta 2025 bomo boljši kot 25. na listi WEF.

Naj zaključim z ugotovitvijo, da področje znanja in usposobljenosti ob raziskovanju in razvoju (R&D) ter infrastrukturi ključno določa razvojni potencial regije ali države. Samo z znanjem in razvojem, primerljivim z razvojno najuspešnejšimi državami, lahko Sloveniji zagotovimo ustrezno rast dodane vrednosti na zaposlenega in s tem življenjski standard, primerljiv z državami Skandinavije in srednje Evrope, ki ga Slovenci upravičeno pričakujemo. V ta namen pa je treba redefinirati cilje izobraževalne politike, ki so jih postavljali levo usmerjeni ministri, odgovorni za to področje, od Slavka Gabra do Jerneja Pikala, in kot njen najpomembnejši cilj postaviti pričakovano zgoraj definirano uvrstitev na listi “skills” WEF. Temu pa morajo slediti reforme, ki bodo zagotavljale doseganje zastavljenega cilja.

Dr. Andrej Umek