Vprašanja splava nikakor ne moremo uvrstiti v enoznačen in en sam intelektualni okvir. Če tako razmišljamo, (mogoče) nevede zapademo v utilitarizem. Zadeva seže mnogo dlje, onkraj našega uma in spomina. Rojstvo otroka in nadaljevanje rodu je ena tistih zadev, ki preprosto so in brez tega ne bi preživeli. Poseganje v ta čudež življenja je upiranje vsemu tistemu, kar človek v resnici je. In je predvsem tisto, kar je skozi zgodovino postal in na kar nikoli ni imel resničnega (čeprav so si mnogi domišljali) vpliva. To ni bilo ne pridobljeno ne priborjeno, ampak je bilo dano. Spreminjanje tega, kar človeštvo dolguje božji roki, se nikoli ni dobro končalo. In če bi nas v zvezi s tem moralo za koga skrbeti, bi nas moralo najprej za nedolžne. In nerojeni otrok je prvovrsten primer nedolžnosti. Zato nedotakljivost človeškega življenja ni kar tako postavljena na prvo mesto med temeljnimi pravicami in svoboščinami.
Pohod Za življenje, ki ga je minulo soboto organiziral Zavod ŽIVIM in je bil uvod v Teden za življenje, je bil slavospev življenju. Večina medijskega mainstreama je dogodek namenoma prezrla, nekateri so ga označili za pohod proti pravicam žensk. Še teden prej so povzdigovali Parado ponosa, kjer so zahtevali enakost in pravice LGBT. Besed o “pravici” so jih bila polna usta, čeprav posebne pravice posameznih skupin kot temeljne pravice in svoboščine ne obstajajo.
Ženska ne bo nikoli enaka moškemu, transspolniki (karkoli že to pomeni) lahko sto in enkrat spremenijo spol, vedno bodo ostali tisto, v kar so bili spočeti. Edina enakost, ki obstaja, je enakost pred zakonom. Edina pravica, ki v zvezi z življenjem obstaja, je pravica do življenja. Splav ženske ne naredi bolj ženske, niti je ne povzdigne do pravice biti ženska. Razčlovečenje nerojenega otroka ne more prav nikogar osvoboditi različnih oblik človeških predsodkov. Če pristanemo na to, potem zapademo v prepričanje, da je zarodek samo objekt, in to nečloveški objekt.
Zakaj demonizacija ljudi, ki spoštujejo življenje?
Skupnosti LGBT, feministkam in splavarskim aktivistkam seveda nihče ne odreka pravice, da ljudi prepričujejo o svoji ideologiji. Svoboden človek se na koncu sam odloči, ali jim bo verjel ali ne. A to, da medijski mainstream demonizira ljudi, ki spoštujejo (vsako) življenje in so prepričani, da se življenje začne s spočetjem, kaže, kako učinkovit je bil kulturni marksizem v svojem dolgem pohodu skozi institucije. In kako brutalno je opral možgane, da so premisleki o tradiciji, družini, narodu, rasi, domovini in spoštovanju nerojenega otroka izgnani iz javnih pogovorov in političnih debat kot sistemske in strukturne oblike diskriminacije “drugačnih”. Ja, intersekcionalnost je očitno postala novodobna levičarska religija, postala je orodje za izganjanje “srednjeveškega hudiča” in za vsiljevanje svoje volje drugim.
Pripadnice Antifa in zagovornice smrti so potem, ko so jih obkolili varnostniki in jim preprečili stik z udeleženci Pohoda za življenje, začele napadati. (Foto: Twitter)
Nihče si seveda ne domišlja, da bi kdorkoli prepovedal splav, niti si Zavod ŽIVIM za to ne prizadeva (čeprav z leve strašijo s tem). Kot tisti, ki verjamejo v svetost življenja, želijo nosečnicam, ki razmišljajo o splavu, povedati, da splav ni edina rešitev. Z različnimi akcijami in tudi molitvijo. To zagotovo ni pritisk in zastraševanje žensk, kot pravijo progresivni, ki se očitno bojijo, da bi lepa in spodbudna beseda negotove nosečnice prepričala, da donosijo. Gibanje Za življenje je najbrž eden največjih uspehov na področju človekovih pravic in svoboščin v 21. stoletju. To se kaže tudi v upadanju števila opravljenih splavov. Prav mogoče je, da se bo to nasilje v naslednjih nekaj desetletjih končalo samo od sebe, brez prepovedi in na miren način. To pa zagovornike kulture smrti, ki obseg pravic žensk merijo s številom opravljenih abortusov, očitno moti. Izgubili bi namreč orožje za umetno ustvarjeno dilemo, s katero podžigajo svojo agendo.
Revolucionarna in samooklicana progresivna levica je vedno stremela k odpravljanju starega in tradicije, češ da gre za reakcionarnost in je zato treba človeka “osvoboditi” (z vsemi sredstvi) omejenosti pred avtoriteto, v nasprotju s konservativci, ki smo zavezani k negovanju dediščine. In del te dediščine je spoštovanje življenja. Brez tega ne bi preživeli.
Jože Biščak
