Piše: Gašper Blažič
Kot predstavnik medijev, ki redno spremlja zadevo Trenta na celjskem sodišču sem seveda z velikim zanimanjem prebral anonimko, ki jo je danes zjutraj objavil portal Spletni časopis. Ker sem vsaj delno tudi »insajder«, ki že nekaj let dobiva podatke o tem, kako v resnici funkcionira naše sodstvo, ob vsebinskih točkah niti nisem bil presenečen. Pravzaprav me je še najbolj presenetilo to, da je nekdo prebil zaroto molka in spregovoril o tem, o čemer se je doslej le šepetalo.
Glede na informacije, s katerimi sem razpolagal do sedaj, nimam pomislekov glede tega, da navedbe iz anonimke držijo. Vse skupaj pravzaprav kaže na to, da je proces v zadevi Trenta pravzaprav še bolj umazan od Patrie, saj so se režiserji procesa lotili dokaj abotne pravniške zvijače. Na zatožno klop so posadili tri osebe, pri čemer pa Janez Janša ni prvoobtoženi, pač pa je to Branko Kastelic. In če slednjemu »dokažejo«, da je oškodoval družbo Imos, ki jo je sam vodil, za neko bagatelno vsoto, sta ostala soobtoženca Janša in Klemen Gantar (Eurogradnje) avtomatsko sokriva. Tako preprosto je to.
Kar pa je po drugi strani tudi dokaz, da tranzicijska levica doslej nobene volilne tekme ni zmagala na pošten način, torej na podlagi svobodne konkurence v politiki ter soočenju argumentov. In bo tudi tokrat poskušala. Verjetno se to ne bi zgodilo, če se ne bi začel podoben trend širiti tudi drugod po Evropi in če ne bi imeli na svoji strani tokrat tudi ustavne sodnike. In tu ne gre samo za neko osebno zamero do Janše. Gre za tranzicijski biznis, kjer je v igri zaščita vseh dosedanjih privilegijev ter mafijskih poslov. Če namreč botri preko na papirju neodvisnih institucij, kot je denimo sodišče, »sf*kajo« (po Branku Masleši) Janšo, s tem rešijo veliko problemov na enkrat in si podaljšajo življenje. Poznajo psihološki ustroj nasprotne politične opcije. Poznajo tudi nevarnost, da se vse več dosedanjih klasičnih levičarjev distancira od nomenklature ter zahteva spremembe in tudi konec prevar z »novimi obrazi«. Pravzaprav jim niti ne gre toliko za to, da bi Janšo fizično poslali v zapor, kjer je nekoč že bil. Gre za to, da ga javnomnenjsko trajno onemogočijo, z njim pa popackajo tudi celotno gibanje za spremembe.
No, kakšen Janez Pogorelec bi verjetno trdil, da je vsa alternativa sedaj talec Janševih kakor umazanih poslov z nepremičninami. Če seveda verjamete v palčke. Kajti vsak, ki ima vsaj nekaj soli v glavi, dobro ve, da pri nepremičninskem poslu s posestvom v Trenti ni bil nihče oškodovan. Tudi Imos ne, čeprav je pristal v stečaju – a ne zaradi Trente, ampak zaradi neugodnih razmer po začetku finančne krize leta 2009, ko se je obdobje velikega vlaganja v nepremičnine končalo in je bilo tudi ugodnega kreditiranja konec. Imos je bil do tedaj vpleten v megalomanske nepremičninske projekte, ki so bili vredni stokrat več od posestva v Trenti. Kar tehnično gledano pomeni, da se sodišče ukvarja z drobižem, ki naj bi ga Janša »pozabil« vrniti.
Ko sem že pred časom začel spremljati obravnave na celjskem sodišču v živo, sem hitro ugotovil, da sem na vratarnici sodišča tako rekoč že »domač« (na ljubljanskem sodišču bi me verjetno vsakič pregledali od glave do pet in mi pobrali verjetno tudi zasegli računalnik in mobilni telefon). Okolje je videti tam precej »džentelmensko« – zaposleni te pozdravljajo kot starega znanca in se začneš spraševati, ali te že od kje poznajo. Prav tako džentelmensko deluje tožilski par Boštjan Valenčič in Luka Moljk, ki imata za svojo šefico Darjo Šlibar (vsaj preko hčerke je povezana z Robertom Golobom). Med odmori se tistih nekaj malega novinarjev, ki spremlja proces (kdaj pa kdaj se je zgodilo, da sem bil celo edini novinar), v glavnem gnete okoli tožilcev in z njimi prijateljsko kramlja. Kar ni nič posebnega, tudi odvetniki obtoženih s tožilcema kramlja kot stari znanci. Ker to na sodišču ni nič osebnega, je samo posel, bi rekel slavni Don Vito Corleone.
In kar se tiče mene osebno: doslej sem se na tem procesu še največ pogovarjal s Kastelicem in Gantarjem. Velikokrat tudi o stvareh, ki se ne tičejo samega procesa. Z drugimi sem komaj spregovoril kakšno besedo. Sama sojenja so mi delovala velikokrat kafkovsko, saj je sodnica oz. predsednica senata praktično ves čas prevzemala tožilsko vlogo. Tako da sta se tožilca komaj kdaj oglasila, saj je posel v njunem imenu opravljal nekdo drug. Tisti, ki je po ustavi sicer ločen od njiju. Tožilstvo namreč ne spada v sodno vejo oblasti. Ampak papir vse prenese. Staro pravilo »kadija tuži, kadija sudi«, ki bi ga srečali morda še v jedrni Afriki, ima očitno pri nas domovinsko pravico.
Ob vsem tem je tudi nekaj sreče v nesreči. Proces so želeli, kot potrjuje tudi anonimka, zaključiti že decembra. Z že napisano sodbo, ki jo lahko malenkost modificirajo. Protestni shodi pred sodiščem so vso zadevo podaljšali. Vendar se je v tem vmesnem času – od januarja do sedaj – zgodilo tudi nekaj zaslišanj, ki so vse tožilske navedbe postavila na laž. Če se večina prič ni praktično ničesar več spomnila, ker so pač imele Trento za nekaj manj pomembnega (ker je bilo veliko več drugih, precej bolj finančno zasoljenih poslov, kjer bi bila oškodovanja lahko precej višja), sta vsaj dva dala vedeti, da je proces Trenta navadna farsa. Govorim o cenilcu Izidorju Salobirju ter urbanistki Lidiji Dragišić. Oba sta namreč presodila, da je pri zemljišču možen nadaljnji razvoj in da ne drži navedba, češ da se na zemljišču Tonderjeve domačije ne da ničesar niti graditi niti obnavljati. In po čudežu je bilo zemljišče v fazi stečaja Imosa prodano dvakrat (najprej družbi Nepremičnine, iz njenih rok pa fizičnemu lastniku) in to v cenovnem okvirju, kot je bila prodano leta 2005.
In kar je še najpomembnejše: nikomur od tožilcev se niti ni ljubilo ugovarjati temu, ker se je vedelo, da je bitka zaradi političnega ozadja že vnaprej dobljena.
In sedaj pozor: marsikdo se bo spomnil, da je tranzicijska levica s pomočjo zadeve Trenta dosegla že dve svoji zmagi, ki sta bila pravzaprav poraza za Slovenijo. Leta 2011 najprej s poročanjem medijev o Janševem stanovanju, medtem ko so za novega »mesijo« takrat že okitili Zorana Jankovića. Ko slednjemu ni uspelo postati premier in je to vendarle postal Janšo, je zadevo vzel v roke tedanji predsednik KPK Goran Klemenčič. Leta 2014 se je zadeva razpletla tako, da je Janša šel v zapor, Klemenčič pa je postal pravosodni minister. Medtem ko je tožilstvo zadevo Trenta peljalo naprej in jo nato zavrlo.
Vse skupaj pa se dogaja v zelo »grezničnem« času, kar se politike tiče. Estradniško-tabloidni mediji sedaj objavljajo priznanja, da sta Urška Klakočar Zupančič in Bor Zuljan res par, Zuljanovi hčerki, ki jo je denimo Marko Crnkovič pred javnostjo grdo popljuval, pa se očitno ne bo opravičil nihče. Robert Golob, ki je pravzaprav neke vrste »Jankovićev fikus«, se že zaveda, da nima več česa izgubiti in da se z naslednjimi volitvami njegova kariera v politiki zaključuje. Na drugi strani se za vstop v državno politiko ogreva nov mesijanski izbranec Vladimir Prebilič. Ki dobro ve, da je razglasitev obsodbe v zadevi Trenta tudi njegova vstopnica za vstop v politično areno. Razen če …
Razen če informacije anonimke sprožijo velik revolt med državljani. Če bomo tudi tokrat počepnili kot kokoši, potem velja to, kar je pred več kot stoletjem zapisal naš književnik Ivan Cankar: »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!«
Cvetna nedelja Jezusovega trpljenja je tu. Prihajamo v véliki teden. In zavedajmo se, da imamo Kajfe in Pilate, ki si umivajo roke, tudi v našem sodstvu. In da nam lahko to obrne našo prihodnost v smer »jedrne Afrike«. Se bomo temu uprli ali pa sprejeli Cankarjevo (samo)obtožbo Slovencev kot naroda hlapcev?