Avtokrati, kakršen je bil Stalin, so o tem imeli lahko le mokre sanje: brezhiben nadzor nad življenjem posameznika od rojstva do smrti, popolno totalitarno državo, pred katero se posameznik ne more skriti. S tem tudi možnost izreka anateme nad deviantnimi posamezniki, ki so se upirali in se niso uklonili. In če so nekoč (v socializmu) za kaznovanje uporabljali bolj grobe oblike, so v digitalni dobi (vsaj na deklarativni ravni demokratičnih družb) na voljo softificirani ukrepi, ki posameznika prisilijo, da izgubi vsako željo po svobodi in se prepusti v nedrje državi. Ne gre več za socializem kot tak, ampak za perfidno obliko progresivne demokracije, ki sliši na ime demokratični socializem, in kjer ima globoka država željo, da ob pomoči množice njej lojalnih birokratov obvladuje dobesedno vse.
Tega sploh več ne skrivajo. Pod krinko, da vam bodo olajšali življenje v naslonjaču, celo vabijo, da se jim zaupate in se tako prostovoljno vključite v sistem nadzora. Na portalu eUprava piše, da že zdaj spremljajo »vse pomembnejše dogodke v življenju posameznika: vse od rojstva, šolanja, zaposlitve pa do upokojitve«. In še več bodo. Tudi to, »koliko CO2 ste doslej ustvarili z uporabo vozila«. Kar bo očitno v bližnji prihodnosti služilo za dodatno obdavčenje posameznika, če bo država presodila, da se preveč vozite z avtomobilom in se tako ne podrejate ekologiji kot fundamentalni sodobni dogmi.
Se vam ne zdi grozljivo, da država o vas ve vse (in še več želi), vi pa o državi ne veste praktično ničesar? Verjemite, to je pot v propad. In nismo več na pol poti, ampak nas ločijo milimetri, da pademo vanj. Spodaj je pa pekel. Ni več daleč čas, ko vas bo nekdo od daleč opazoval in poslušal, o čem se z družino pogovarjate pri zajtrku. To bo (ali je že) začetek najbolj grozne tiranije, ki si jo je mogoče zamisliti. Vaša danost, da ste človek, in vse, zaradi česar ste človek, bo postalo moteče. Nikakršne moči več ne boste imeli, da karkoli spremenite, sprijaznjeni z usodo se boste morali podrediti arhitektom »novega svetovnega reda«, ki se z najsodobnejšo tehnologijo spravljajo nad vas. V primerjavi z današnjim nadzorom se zdi družba, ki jo je opisoval George Orwell, prekleto svobodna. Čeprav je treba imeti pri angleškem pisatelju manjše zadržke, saj v svoji knjigi opisuje toralitarizem velikega brata, hkrati pa se je v javnih polemikah zavzemal za komandno (plansko) ekonomijo, ker naj bi tržno gospodarstvo vodilo v tiranijo. Kar pomeni, da je bil popolni ekonomski analfabet.
To je mogoče trditi tudi za vlado Marjana Šarca. Ne gre samo za bolestno željo po popolnem nadzoru in za to, da z regulacijami duši svobodno podjetniško pobudo, ampak predvsem za to, da ga bolj skrbi za državni aparat, kot za državljane. Samo proračun poglejte: devet desetin ga bo šlo za plače, materialne stroške, socialo in druge transferje, samo desetina za investicije. Se pravi za tisto, od katerega imajo nekaj vsi državljani, ne samo določene skupine ljudi. Kar naj bi bil smisel javnega financiranja.
Ampak vlada pravi, da imamo državljani obveznost do nje. Kar seveda ni res. V svobodnih družbah imajo vlade obveznost do ljudi, vlada je kot izvršilni organ pristojen za odločanje le v zelo redkih primerih: obramba prebivalstva (vojska), vzdrževanje javnega reda in mira (policija) in razsojanje o sporih, ki mora biti nepristransko (pravosodje). Vse drugo je zloraba oblasti, saj mora vlada služiti državljanom in ne obratno. Šarec in njegovi koalicijski tovariši, ki sestavljajo daleč najslabšo vlado po osamosvojitvi, so vse presegli. Niso samo izkoristili težnjo katerekoli vlade, da preraste daleč čez težnje in želje državljanov, da gredo prek smiselnega in sprejemljivega za ljudi, svoje oblastniške perverzije so pripeljali do točke, ko dejansko ogrožajo demokracijo in svobodo: od popolne podreditve Sveta za nacionalno varnost in Sove do napovedi izrekanja visokih glob za svobodno združevanje ljudi v vaške straže in preganjanja medijev in opozicijskih liderjev.
Državljani tako postajamo ujetniki sodobnih vladnih despotov. Če vam branjevka na tržnici ponudi pokvarjeno zelenjavo, greste k drugi, če vas terorizira in izkorišča vlada ter pri tem uporablja najbolj zavržene metode, nimate več kam. Takrat veste, kaj vam je storiti.
(Kolumna je bila kot uvodnik objavljena v 49. številki revije Demokracija)
