Ta teden ni bil zaradi “velike svinjarije” odstavljen noben minister. Državni zbor pa je zapusti poslanec “velikega diktatorja” zaradi sendviča. Ali je bil sendvič s svinjino, ne vemo, vemo pa, da se je omenjenemu očitno zameril ves svet, ker je moral čakati v vrsti. In je to oznanil preko TV vsem Slovencem, ki so ga izvolili, in tudi onim, ki ga nismo. Tako lahko mirno zapišem, da sta ta teden zaznamovali dve povsem banalni zgodbi, vendar obe dobro in vnaprej planirani. Mogoče poslanec LMŠ ni vsega dobro planiral, je pa to storil njegov šef, ki si je z etično in pošteno držo končno priboril prostor v svetovnih časopisih. Slovenija, moja poštena dežela! O več kot milijonskem honorarju za projekt neke šole, ki je ne bo, v Kamniku, pa seveda mediji ne pišejo več. Sendvič je nekaj, kar razume še tako neizobražen državljan, milijon evrov je pa nekaj imaginarnega in konec koncev, projekt je tudi, če šole ne bo. Šola pa bo, če bo!
Drugi dogodek, ki je bil brez dvoma planiran do zadnje točke, pa je predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani. Ta je v grozi pred vzponom Salvinijeve Lege žrtvoval članice EPP, tiste nepomembne iz Slovenije in Hrvaške, predvsem pa skušal osramotiti notranjega ministra države, katere državljan je in kateremu javno mnenje vse bolj množično pritrjuje. Tajani, član velike družine, ki jo vodi mutti Merkel, je žrtvoval SDS, NSi, SLS in njihove sestrske stranke iz Hrvaške, to sta HDZ in HSS. EPP je dejansko stranka tisočih obrazov in interesov, zato je njihovo povezovanje v enotno stranko utemeljeno na povsem drugih temeljih, kot bi moralo biti, to je na podobnem političnem programu.
Ded Kardelj “zataušal” slovensko ozemlje za hišo na otočku
Tako je status pridružene stranke EPP dobila tudi srbska narodna stranka Aleksandra Vučića, saj veste, tistega, skoraj pol metra višjega od Putina. Le malokdo ve, da tja sodi tudi stranka Bakirja Izetbegovića, da o nekih beloruskih in armenskih strankah ne izgubljamo besed. Vendar, če ima status opazovalke stranka Bakirja Izetbegovića, potem se človek lahko resno vpraša, ali so bogovi padli na glavo. Omenjena stranka je nedavno, 1. februarja, obeležila svetovni dan hidžaba in imela javno tribuno z naslovom “Hidžab kot simbol svobode in prave lepote”! Vse, ki smo bili začudeni nad benevolentnostjo pri sprejemanju marakeškega sporazuma s strani slovenske politike, tudi SDS, ki je slabotno opozarjala na to, da bi mogoče le razpisali referendum, mora ta sestava EPP prepričati, da je vsa evropska politika preko nacionalnih politik, ki so zastopane v različnih vplivnih skupinah ALDE, PES in EPP v EU-parlamentu, le navidezno raznomnenjska. V resnici pa predstavlja nekaj, kar je ded Igorja Šoltesa imenoval “pluralizem samoupravnih interesov”.
Tudi Edvard Kardelj je bil, podobno kot Tito, kriminalec.
Pa smo prišli do prvega deda, čigar vnuk sedi v Evropskem parlamentu. Edvard Kardelj, človek, ki je za Slovence brez dvoma naredil toliko slabega, da mu že zaradi tega povsem upravičeno stoji spomenik na Trgu republike. Spomenik kot opomin! Spomenik, ki simbolizira bistvo Edvarda Kardelja. Človeka, ki je simbol brezobraznosti, zato mu je kipar sicer izdelal obraz, ljudi, ki jih vodi, pa je naredil brez obličja, kajti njim je Kardelj vzel obraz, jih naredil nerazpoznavne, brezosebne v množici, ljudi brez lastne volje, brez lastnih misli, brez obraza, iz katerega bi se dalo karkoli razbrati. V socializmu Edvarda Kardelja so imeli pravico do podobe obraza le visoki partijski funkcionarji. Ostali smo bili molčeča, amorfna množica, ki je slepo sledila svojim voditeljem. Njegov vnuk Igor Šoltes, ki se ni distanciral od grehov svojega deda ali jih javno obsodil, ne, temveč je nasledil privilegije svojega deda, ki je zaukazal hitro, množično pobijanje političnih nasprotnikov; čigar ideja je bila, da OZN sprejme pravico držav do ustanavljanja koncentracijskih taborišč; ki je “zataušal” del slovenskega ozemlja. Govorice, da je Kardelj pomotoma zamenjal reko Mirno za Dragonjo, negira nagrada v obliki hiše, ki jo je dobil na otočku pri Lošinju, Miha Marinko pa v Opatiji.
Pogubna deda
Sloveniji sta bila oba deda v pogubo. Oba vnuka sta v pogubo tudi danes, na srečo le svojima matičnima državama. Obstaja pa bistvena razlika, Mussolini v Italiji nima spomenikov, nima ulic in trgov, imenovanih po njem, Italija je opravila defašizacijo, predsednik Italije je bil med drugim tudi Sando Pertini, “il partigiano”. V Sloveniji pa je bil tudi sin domnevnega domobranca, Andrej Bajuk, zmerjan in popljuvan, čeprav je imel ob koncu vojne le tri leta. Dekomunizacije Slovenije nismo uspeli narediti. Zato tudi je tako, kot je. Po eni strani levica podarja slovenska ozemlja Hrvaški, “samo, da se znebimo Joška Jorasa”, po drugi strani vpije, da Italija steguje roke po našem ozemlju. Za volitve je to zelo priročna igra, dolgoročno pa seveda izgubljamo Slovenci. Z Italijo, ki se odločno upira evropski multikulti politiki, bi morali stati skupaj, zavedajoč se, da je Italija skupaj z Madžarsko in malo manj z Avstrijo garancija tudi za obstoj slovenskega naroda. Na to je potrebno biti pozoren, ko se politiki igrajo igrice, kdo se mora komu opravičiti. Za začetek bi rekla, da se morajo vsi aktualni politiki v EU opravičiti evropskim narodom, torej tudi Slovencem.
Nam pa tudi vsi aktualni politiki v Sloveniji, ki so držali svečo pri sprejemanju marakeškega sporazuma.
