Piše: dr. Andreja Valič Zver
Pa začnimo s splošno resnico, da v demokraciji sestavlja vlado tisti, ki zmaga na volitvah. A v evropski demokraciji ni vselej tako. Vemo, da so v danem sistemu nujne koalicije, da se vzpostavijo nove strukture oblasti na ravni EU. Toda postavlja se vprašanje, zakaj se v zadnjih treh mandatih dogaja to na škodo desnosredinskega pola, ki sicer zmaguje na volitvah. Še posebej so bili spodbudni izidi zadnjih volitev. Pa poglejmo.
EPP (ELS) 188 mandatov, Socialisti (S & D) 136, Domoljubi za Evropo 84, Konservativci in reformisti (ECR) 78, Renew 77, Zeleni 53, Levica 46, Evropa suverenih narodov 25, Nepovezani 33. Če slednje pustimo ob strani, je razmerje 375:312 več kot jasno za desnico. Prepričljivo in jasno sporočilo evropskih državljanov, da je na junijskih evropskih volitvah zmagala desnica, levica pa izgubila.
Toda gremiji, ki jih sestavljajo vodilni politiki močnejših parlamentarnih skupin (pa ne vseh, npr. Kingo Gal, ki vodi Domoljube za Evropo, so izločili iz dogovorov, čeprav so 3. najmočnejša politična skupina EP) ob izdatnem vplivu prostozidarskih lož, Soroša in drugih, očitno lahko sprejemajo tektonske odločitve, ne da bi se ozirali na jasno izraženo ljudsko voljo.
V EU bo tako spet vse po starem: v vsebinskem in kadrovskem smislu.
Poglejmo najprej vsebino. Prejšnji teden, ko je bila Ursula von der Leyen znova izvoljena za predsednico Evropske komisije (EK), je podala svoje politične usmeritve. Že na začetku ni zamudila priložnosti, da ne bi ponovila svoje zaveze zelenim, da ostaja predana t. i. zelenemu prehodu z vsem, kar prinaša s seboj. Med drugim to, da se čez dobro desetletje ne bomo več vozili z avtomobili na bencin in dizel. Von der Leynova hoče pod krinko (Clean Industrial Deal) iz EU izvoziti tudi industrijo in gospodarske panoge (npr. kmetijstvo, za katerega napoveduje, da bo moralo delovati brezogljično), na katerih je Evropa ohranjala svojo konkurenčnost. EU prispeva le 7 odstotkov ogljičnega odtisa na svetu in zdaj naj bi reševala ves svet. Naši tekmeci se nam morajo smejati … Po vsebini torej nič novega, četudi ni več poleg razvpitega podpredsednika EK Fransa Timmermansa, ki je bil glavni promotor »zelene agende EU«. Fit for 55 je bila njegova pogrutavščina, ki Evropejcem uničuje gospodarstvo in način življenja. Od vnovične kandidature pa von der Leynove ni odvrnila niti zanjo negativna sodba Evropskega sodišča.
Morda bo kdo porekel, da trosim pesimizem in da moramo zaupati v tokratni evropski vrh, ki naj bi postal resnično drugačen, bolj desen. A dejstva – če se ustavimo le pri začetni kadrovski kuhinji − govorijo sama zase. Pa jih nekaj naštejmo:
- Levica je od 14 podpredsednikov EP dobila 9 mest zase. Iz delitve funkcij je bila izločena nova (3. najmočnejša!) skupina v EP Domoljubi za Evropo. Bil pa je za podpredsednika izvoljen eden od skrajnih levičarjev. Razumi, kdor more.
- Predsednica EK je od vsega začetka »ignorirala« desnico in za hrbtom mnogih sestavljala koalicijo s poraženci, z levico torej.
- Struktura evropskih komisarjev je leva ne glede na to, da je 11 vlad v Evropskem svetu desnih. Obstoječa EK bo vladala še do novembra. Zato hoče von der Leynova implementirati svoj program že v 100 dneh!
- Ne smemo pozabiti, da so poleg levice spet »zmagovalci« teh volitev tudi Nemci. Izpogajali so si najpomembnejše funkcije v EP. S svojimi predsedniki in koordinatorji absolutno obvladujejo vse politike, pa ne samo v EP, ampak tudi v EK, kjer odloča drugi in tretji rang visokih uradnikov. Ni več nemško-francoske naveze. Je samo še ena lokomotiva.
Na zadnji plenarni seji, ko se je znova pustila izvoliti, je Ursula von der Leyen po pričakovanju spet govorila všečno in natrosila polno lepo ubesedenih obljub. V konservativno usmerjenem dela EU je kljub vsemu zazvonil alarmni zvonček, ko je med drugim spet zahtevala »trajnostno« kmetovanje ipd. Nekaterih ključnih zadev se ni dotaknila, vsaj ustrezno ne. Najbolj pa skrbi njen odnos do evroatlantskih zavezništev. S tem je povezano tudi njeno bolestno iskanje alternativ Natu ter negiranje politične ureditve EU, saj se sistematično onemogoča normalno delovanje madžarskega predsedovanja.
Da Slovenci ne bomo izjema, se levičarska paradigma »vladavine neizvoljenih« vzpostavlja tudi na evropski ravni. Ursula von der Leyen je z levimi poraženci oblikovala močnejšo koalicijo kot v prejšnjem mandatu. A skoraj 300 poslancev je ni podprlo, po nogometno bi rekli, da je bil izid tesen, npr. 3:4. Vodilnim evropskim desnosredinskim »pogajalcem« pa je treba povedati: niste le zamudili še ene priložnosti, ampak ste prinesli okoli svoje volivce!
