Piše: Gašper Blažič
»Veleposlaništvo Bolivarske republike Venezuele v Ljubljani se je zaprlo 30. 4. 2018. Za Republiko Slovenijo je od zaprtja rezidenčnega veleposlaništva dalje pristojno Veleposlaništvo Bolivarske republike Venezuele na Dunaju.« S temi besedami je ministrstvo za zunanje zadeve junija 2018 na prošnjo našega uredništva pojasnilo, da je Slovenija samo dan pred prvim majem tistega leta ostala brez rezidencialnega veleposlaništva latinoameriške države, ki je, podobno kot nekdaj Sovjetska zveza, predstavljala velik up »delovnih ljudi« v prizadevanjih za uvedbo »demokratičnega socializma« v Sloveniji.
Po navedbah venezuelske strani so razlogi za zaprtje veleposlaništva proračunske narave, ki so zahtevali reorganizacijo venezuelske diplomatske mreže. Če smemo verjeti tem navedbam. No, Demokracija je takrat poročala takole:
Leto prej je bila ustanovljena stranka Levica, ki je nastala iz koalicije Združena levica (nastala 2014). No, majčkeno kasneje je na istem naslovu kot veleposlaništvo Venezuele imela sedež svoje poslanske pisarne tedanja evroposlanka Tanja Fajon, kasnejša predsednica SD (te funkcije ne opravlja več). Ista Tanja Fajon je še vedno zunanja ministrica Slovenije. Če se torej sprašujete, zakaj je v resnici veleposlaništvo bolivarske republike – ime je dobila po Simonu Bolivarju, venezuelskemu revolucionarju iz 19. stoletja, ki pa nikoli ni postal predsednik Venezuele, pač pa je bil predsednik Bolivije, Peruja in Velike Kolumbije – zaprlo vrata svoje ambasade, se ključ do odgovora skriva v skrajni levičarski stranki, ki je leta 2014 prvič prestopila prag parlamenta, uspeh pa ponovila v letih 2018 in 2022. Veleposlaništvo je tako izpolnilo svoje poslanstvo, ne glede na to, da so se nekateri vidni člani (Združene) Levice razleteli po drugih strankah. Denimo Miha Kordiš, Violeta Tomić, Franc Trček, itd.
Zakaj navajam vsa ta dejstva? Predvsem z razlogom, da boste vedeli, kako tudi v Sloveniji deluje tuji faktor v notranji politiki. Medtem ko so vas levičarji prepričevali o vplivu ZDA, Zahoda in Vatikana na slovensko desnico (podobno argumentacijo so leta 1991 uporabljali agresorski generali JLA), so sami počeli še hujše stvari od tistih, ki so jih očitali drugim. Ob tem velja izpostaviti, da je padli venezuelski diktator Nicolas Maduro hkrati tudi šef enega najmočnejših globalnih narkokartelov z močnim mednarodnim političnim zaledjem. Zaradi česar se tega narkokartela ni upal dotakniti nihče, še najmanj pa Organizacija združenih narodov, katere glavni šef Antonio Guterres je bil med leti 1999 in 2005 šef Socialistične internacionale. Torej organizacije, pod katero sodi tudi Maduro in njegova mafija. Toliko o tem, zakaj je OZN ves čas mižala na obe očesi, medtem ko je ljudstvo v naftno bogati Venezueli umiralo??
O tem, kako obilno so se z umazanim denarjem narkokartelov financirali projekti, kot so vseslovenske ljudske vstaje, kolesarski protesti in celo anticepilski protesti v času zadnje Janševe vlade, lahko samo ugibamo.
Verjamem, da marsikoga moti, ker so se Američani blitzkriega v Venezueli lotili povsem samovoljno. Češ gre za napad na suvereno državo in, če smemo verjeti Levici, na demokratično izraženo voljo ljudi, ki so leta 2024 »Nikija« ponovno izvolili za predsednika. Evropska unija izida teh volitev ni priznala, tudi Slovenija ne, vsaj uradno. Čeprav je bila že tedaj v koaliciji naša najbolj proslavljena »bolivarska« (pardon, radiatorska) stranka. No, če Slovenija ne bi bila članica EU, verjetno tudi njena stališča ne bi bila tako zadržana, ampak bi v svet pošiljali sporočila, ki bi bila na moč podobna stališčem svobodnjaške poslanke Lene Grgurevič o včerajšnji ameriški akciji v Caracasu. Tako pa so se morali naši vladniki vendarle krepko gristi v jezik in v prste, ko so pisali uradna sporočila za javnost.
Toda v novejši zgodovini se ameriška samovolja ni zgodila prvič. Spomnimo: leta 1996 je vojno v Bosni in Hercegovini ustavil Nato. Torej Američani z zavezniki. Tri leta kasneje enako na Kosovem. Obakrat brez pristanka OZN, ki je v obeh primerih gladko odpovedala. Tem akcijam se je silovito upirala (tedaj še Jelcinova) Rusija, a nazadnje je morala sprejeti izvršena dejstva. In navsezadnje je moral tudi Vladimir Putin lani sprejeti neprijetno dejstvo, da je s padcem Asadovega režima izpod nadzora izgubil Sirijo. V vseh teh zgodbah se je OZN vedno znova izkazala za tigra brez zob. Razen takrat, ko je morala do onemoglosti ponavljati tezo o genocidu nad Palestinci, ker je močan arabski lobi pač tako narekoval.
Verjamem, da je dogodek na prvo soboto v letu 2026 – spomnimo se fatimskih sporočil – za levičarje pri nas in po svetu šokanten. Zato skušajo širiti svojo interpretacijo na podoben način kot pri svoji razlagi dogajanja v Gazi. Globalna os zla na relaciji Moskva-Pjongjang-Teheran-Caracas-Havana se namreč ruši. Vplivni Kitajci jo ne bodo pripravljeni braniti, saj bi s tem ogrozili svoje vitalne interese. Trese se tudi režim v Teheranu, s tem pa svojo moč izgubljata tudi dve teroristični organizaciji (Hamas in Hezbolah). Prav tako se povečuje tudi negotovost v Moskvi, ki podpira svojega političnega latinoameriškega prijatelja, ob tem pa ne gre spregledati tudi nekatere druge Putinove vazale na Balkanu (preko Srbije, Republike Srbske vse do Zorana Jankovića, ki je, mimogrede, glavni senjor premierja Roberta Goloba).
Nenadejana ponovoletna ameriška intervencija v Caracasu – odvila se je praktično brez boja – je poslala v svet močno sporočilo. Tudi slovenskim levičarjem. Namreč, da njihova oblast ni nedotakljiva in da lahko pričakujejo še kakšen »paket presenečenja« s strani ameriške agencije za boj proti drogam (DEA). To sporočilo prihaja v času, ki je za vladajočo elito v Sloveniji izjemno neugoden. Namreč dobra dva meseca pred volitvami. Metuljev efekt Nikolajevega neprostovoljnega eksodusa iz Venezuele ni nedolžna stvar. Zagotovo lahko pričakujemo, da bo vladajoča koalicija postala še bolj popadljiva, arogantna in obsedena z zarotami. S tem pa si bo skopala še globljo jamo. V prihodnjih dveh mesecih torej lahko pričakujemo Golobove napade na opozicijo iz »bunkerja«. Toda v resnici bo to labodji spev elektrogenija z Goriškega, njegovih botrov ter zaveznikov.
