Piše: dr. Janez Juhant
Intervju Eda Žitnika na RTV Slovenija z Alešem Černičem na velikonočni večer naj bi odražal, če smo prav razumeli, religiološko odprto, pošteno držo do religije in Cerkve. Intervjuvanec je sicer skrbel za znanstveni videz, a pozornemu gledalcu niso mogle uiti politične in strokovne, zgodovinske zmede »nove« prozorne sheme »osvobojene« RTV Slovenija. Zato: ali ne bi Velika noč kot krščanski praznik Vstajenja terjala, da je sogovorec veren kristjan?
Religija ostaja ne glede na dvome/predsodke celo pri strokovnjakih tehten družbeni pojav. Že opredelitev pojmov »religija« in »vera« zato terja skrben pristop. Poznavalci opredeljujejo z »vero« človekov odnos do Boga oziroma do »zadnje resničnosti«. »Religija« pa je kot nauki, obredi, način življenja itd. izraz tega odnosa. V individualiziranem svetu pa naj bi izraz kar posplošili in z njim razumeli tudi »popkulturo«, se pravi, da bi za »religijo« imeli npr. tudi »kolesarjenje«, »delavnice na Metelkovi«, sekte itd. Problem teh pa je, da so imanentne (usmerjene v ta svet), antropološko nedorečene in bolj kot ustaljene religije sektaške in netolerantne. Še večji problem je, če jih podpira oblast in jim propagandno daje podporo ter tako omogoča, da manjšina izvaja nasilje nad večino, čeprav bi veljajo za vse civilnodružbene organizacije, da so ločene od države oziroma oblasti. A levičarski ideološki totalitarizem skuša na ta način uničiti človeka, narod in krščanstvo, česar ne bi smeli prezreti.
Vera in religije imajo antropološko etične standarde, ki človeku zagotavljajo ravnotežje in preživetje v sodobni individualistični potrošniški izgubljenosti. Ali ne bi vzeli resno misli Marjana Rožanca, da (je) »…zmaterializirani človek slednjič spregledal, da ne more postati Človek, kaj šele Nadčlovek, ko Bog ni več Bog«.
Strokovnjaki in politiki v oddaji omenjenih skandinavskih in drugih resnih držav to upoštevajo. Enaka merila za desni in levi populizem imamo, če preverjamo njegov (škodljivi) vpliv na človeka, družino in narod. Ker imamo pri nas težave z opredelitvami, vrednotenjem in s štetjem civilnodružbenih skupin, je tudi v intervjuju ostal v ozadju resen problem, da so Katoliška, Evangeličanska cerkev in Islamska skupnost v Republiki Sloveniji z zadnjo novelo zakona uvrščene med »nekoristne«.
Posledično imamo Slovenci in kristjani strah pred samim seboj, vsiljujejo ga odpadniki, ki svojo prvinsko izvornost prekrivajo s tujo učenostjo.
Tudi glede priprave predmeta verstva sogovorca nista bila korektna. V NKS (Nacionalni kurikularni svet, 1996−1999) ni Cerkev ali druga (verska) organizacija nikogar imenovala in ne umaknila, ker se je NKS sklical brez cerkva. Sestava NKS je bila delno strokovna, še bolj pa politična. Vsaj 20 ljudi je bilo po meri »postkomunističnih sil« in še kakih 7 za videz pluralnosti krščansko ali vsaj vrednotno in idejno-politično odprtih. Ko smo zadnji po nekaj sejah ugotovili, da smo le za okras, smo šli k podpredsedniku vlade Marjanu Podobniku in zahtevali, da politično vpliva, da se spoštuje stališče pluralnosti, vendar nas ni podprl − domnevno zaradi tehtnih razlogov, zato smo izstopili iz NKS, ki je zadevo peljal naprej po svoji večini. Sicer naj bi se NKS zgledoval po skandinavskih modelih poučevanja, tj. predvidel pri pouku krščanske vsebine, a je pristal le pri ohranjanju bolj ali manj kozmetično obdelanih vsebin iz polpreteklosti. Zato nam ni uspelo vnesti v kurikulum utemeljenih verskih, domovinskih ter demokratično-pluralnih vsebin. Postkomunistični ideologi niso sprejeli vsebin o povojnih pobojih in sploh o revoluciji. Prav tako ne o predmetu, ki bi sistematično predstavljal bistvo religije kot temeljnega človeškega pojava in krščanstva kot naše primarne religije, ki je bistvena za Slovenijo, kot je dejal tudi Černič. Omenjena manjšina v NKS je zahtevala, da se uvede pouk o religijah kot obvezen predmet za vse, česar izbirnost ob vsej propagandi zoper vero in Cerkev sploh ne zagotavlja.
Še nekaj o krščanstvu, ki naj ne bi bilo politično, in o strahu pred islamofobijo. Menim, da je v Sloveniji večji problem sloveno- in kristjanofobija, se pravi politično in propagandno širjen strah pred katoličani in Slovenci kot posledica kulturnega boja in okostenelih ostankov revolucije. Posledično imamo Slovenci in kristjani strah pred samim seboj, vsiljujejo ga odpadniki, ki svojo prvinsko izvornost prekrivajo s tujo učenostjo, na kar so že od nekdaj opozarjali naši kulturni umi. Tudi zaradi tega imamo katoličani strah pred svojo krščansko držo, smo neutemeljeno pristranski do svojih ljudi, nasprotnikom in zanikovalcem pa dovoljujemo, da nam hodijo po glavi. Lastna glasila, ustanove in organizacije ignorirajo, se bojijo, so celo negativno usmerjeni do svojih, ki se zavzemamo za krščansko in demokratično držo in upiramo zamegljevanju. Vernemu in družbeno angažiranemu kristjanu je intervju sicer tudi izziv k razmisleku o družbenopolitični vlogi religije, kar sta imela sogovorca za problem, čeprav je to del krščanskega družbenega nauka, ki kristjane spodbuja k odločni in zavzeti družbenopolitični angažirani drži, če hočemo, da bomo kot kristjani in ljudje preživeli v tem vrednotnem močvirju. Glede take odločnosti nam je velik zgled Lambert Ehrlich. Mimogrede je bil tudi govor o partizanih in domobrancih, ki sicer nimajo direktno opravka z religijo, pač pa gre za implikacije revolucije, ki so prizadele verne in neverne na obeh straneh. Revolucija pa je odpravila politični pluralizem in še zdaj naj bi se po mnenju govorcev verni kot verni politično ne angažirali, čeprav ima vernik kot vsak drug državljan v demokratični državi pravico do družbenega delovanja in mu ga nihče nima pravice jemati.
