Piše: Matevž Tomšič
Ena najbolj zaskrbljivih vesti z začetka leta 2021 je bila ta, da so začela družbena omrežja, kot sta Facebook in Twitter, iz svojih vrst brisati račune in s tem odstranjevati njihove uporabnike. Gre seveda za nekdanjega ameriškega predsednika Trumpa in vrsto njegovih privržencev, ki so jih – trajno – izločili z obrazložitvijo, da s svojim pisanjem ogrožajo javno varnost. To se nanaša na njihovo domnevno vlogo pri spodbujanju protestov v Washingtonu, ki so dosegli vrhunec z vdorom množice Trumpovih privržencev v poslopje ameriškega kongresa. Vse torej v imenu obrambe obstoječega reda. S tem pa tudi obrambe demokracije in njenih vrednot.
Vendar je takšno upravičevanje uvajanja nekakšnega spletnega ostrakizma – blago rečeno – dvolično. Vemo namreč, kdo vse je dejaven na družbenih omrežjih. Tu najdemo različne samodržce in avtoritarce iz tretjega sveta, kakršni so denimo iranski verski voditelji, ki v svojih sporočilih odkrito grozijo nasprotnikom, tudi s fizičnim uničenjem, pa to odgovornih v teh korporacijam očitno ne moti. Sumom o politični motiviranosti njihovih dejanj se tako nikakor ni mogoče izogniti.
Še bolj sporna je odločitev drugih dveh visokotehnoloških velikanov Googla in Appla, da odstranita aplikacijo Parler iz svojih spletnih trgovin. Parler je namreč neke vrste »alernativno« družbeno omrežje, na katerem se pretežno zbirajo ljudje, ki zagovarjajo desničarske poglede in vrednote. Tu pa gre za eksplicitno ideološko motivirano »čiščenje« javnega prostora, se pravi odstranjevanje tistih, ki ne sodijo v kontekst »liberalnega« mainstreama. Opraviti imamo torej s početjem, ki nevarno spominja na to, kar je opisoval George Orwell v svojem znamenitem distopičnem romanu 1984.
Trdimo lahko, da pomeni ta poteza tehnoloških velikanov večjo grožnjo svobodi in posledično demokraciji od vsega, kar je v štirih letih predsedovanja najmočnejši državi sveta storil Donald Trump. Pa vemo, česa vse so ga obtoževali njegovi nasprotniki in njim naklonjeni mediji (ki itak predstavljajo veliko večino medijskega prostora). V časa njegovega mandata so imeli kritiki »trumpizma« vso svobodo, da javno širijo svoje ideje in stališča. Ali bodo imeli takšno svobodo tudi kritiki aktualnega ameriškega predsednika, pa bomo še videli.
Mnogi, predvsem tisti na levici, na takšna ravnanja cinično odgovarjajo, da z družbenimi omrežji upravljajo zasebna podjetja, ki imajo kot takšna pač pravico, da ravnajo po svoji presoji. Se pravi, da lahko izločijo, kogar hočejo. Pri tem gre za zelo veliko sprenevedanje. V vsaki državi, v kateri gospodarstvo temelji na zasebni lastnini in tržnih načelih, obstaja na stotine zakonskih členov, ki določajo, kako lastniki smejo in kako ne smejo ravnati. In prav levičarji so pred leti zagnali strašanski vik in krik, ko neki ameriški slaščičar ni želel speči poročne torte za istospolni par. Zadeva je končala celo pred vrhovnim sodiščem. Čeprav je bila z vidika svobode zadeva manj sporna, saj je imel par na voljo še veliko drugih ponudnikov slaščičarskih storitev. Na področju spletnih družbenih omrežij pa imamo opraviti s kartelom visokotehnoloških velikanov (t. i. Big Tech), ki izloča druge in ki kot takšen dejansko deluje v nasprotju z načeli prostega trga.
Zato je državna regulacija na tem področju nujna, prav tako kot je potrebno stalno zagotavljanje spoštovanja varstva konkurence. Svobode izražanja nikakor ni mogoče prepustiti visokotehnološkim oligarhom. Ti dokazujejo, da so še kako nagnjeni k delanju političnih uslug. In sprega teh korporacij z delom politike je ta čas ena od največjih groženj zahodni demokraciji.
