Šteli so se dnevi, ko bi lahko dočakali, da bo začelo meso (beri: odstop) političnega mrtveca v obliki vlade začelo odpadati in se bo sesulo ter odpadlo od močno ohlajenega političnega trupla. Navidezno življenje mu je dajal ravnokar odstopljeni premier, ki svoje vloge v lastno zastavljenem igrokazu-performansu ni uspel odigrati do konca. Kaj konca, niti do polovice ne – ob védenju, da po pričakovanjih stricev-inštalaterjev in tet-suflerk (prišepetovalk), da mora igrati, kolikor se le da. Pa se ni dalo več. Tudi s posebnimi prijemi, ki jih je bila vešča njegova svetovalna okolica. In še enkrat toliko članov množične ekipe svetovalcev ne bi pomagalo. Iz političnega mrtveca ne moreš narediti živega. Kvečjemu zombija.
In kako smo doživeli »ta veseli ponedeljek« ali Šarec je odstopil?
»Lepši« začetek ponedeljka si nismo mogli zaželeti. Odgovoren in realen finančni minister Andrej Bertoncelj je že za fruštek naredil, kar je moral. Odstopil je, ker ni želel kot odgovorna oseba prisluhniti tistim, ki se na finance in na gospodarjenje ne spoznajo. Izognil se je pravljičnim in nerealnim obljubam posameznih ministrstev ali njihovih delov, da izpogajajo oz. izsilijo bianco račun za fiks-ideje. Realno, modro, pričakovano. Šarčevo pa je bilo nezrelo, prepozno, pobalinsko, z očitnim namenom, da škoduje in očrni svoje od trenutka odstopa koalicijske partnerje trdne in »razvojno« bolj razkrojno naravnane koalicije. Brez da jih seznani, je v soju žarometov podal odstop najprej v mikrofone, potem pa tudi s kasnejšo argumentacijo. Ploskal mu ni nihče. Jezni in begajoči pogledi ljudi iz koalicije ali blizu nje v slogu »ali smo si to zaslužili«, odkimajoči z glavo, da to pa res nismo pričakovali. In se je začelo s slovenskim najljubšim nacionalnim športom, osiranjem, obiranjem, pljuvanjem. Število tekmovalcev neomejeno, disciplin pa tudi več. Začelo se je z negodovanjem »prvoligašev,«. začudenjem zavrnjenih, neobveščenih, iz »kornerja« in stranske linije koalicijskih partnerjev, da je prišlo do odstopa. Sredi plesa, opotekajoče, samo se ne ve, ali od slave ali nesposobnosti polne glave. Kako so imeli polno projektov, zastavljenih ciljev, pa se je kar z eno potezo končalo. Pa tako veliko je »obetal«!
Ocena uspešnosti pa je bila!?
Prvi je okarakteriziral delo koalicije sam. Da s trinajstimi poslanci in z tako številčno in raznovrstno koalicijo se ni dalo več narediti. Dobro jutro! To bi mogel vedeti že julija 2018.
Edina iz kontinuitete v katerem koli oziru, namreč SD, je presenečena in skoraj ogorčena nad načinom podajanja odstopa, ki »trdno« zastopa svoje volilno telo, a si je na nek način prišla na jasno, da se tam, kjer sama nima pomembnejše vloge, kot jo je imela pri Šarcu, veseli nove priložnosti za dokazovanje pri svoji volivcih in si želi predčasne volitve. Dobro jutro, drugič. So vedeli s kom to počnejo in kdo jih je spodbudil h koaliranju z njim. Interes in preživetje na političnem parketu, pa zeloo, zeloo malo volivci in njihove potrebe ali pričakovanja. Ostali so še bolj razočarani. »Mojškra« je celo tako zaprepadena in prestrašena za svoj odstop in verjeten umik v pozabo, glede na skoraj politično pretečen rok uporabe, da ga je tako rekoč razglasila za neodgovornega in nepopustljivega ter kreatorja slabega vzdušja v vladi in posledično temu tudi neuspešnosti. Malo več pragmatičnega glasu je iz sebe spravil predsednik SMC, ki ima rad konje in ki ni kaj dosti dajal na tole kljuse v vlogi predsednika vlade Republike Slovenije ter da ni nujno, da bodo takoj predčasne volitve, v kolikor se bo dalo dogovoriti tudi kaj projektnega kot vmesna faza delovanja tega parlametarnega sklica. Ne gre spregledati model vladanja, ki ga je prinesel ta politični provincialni »pezde«, kolerik, po domače živčni kričač iz Kamnika, točneje iz Šmarce, obdan z suito ključavničarjev, hišnikov, bratov nekdanjih arestantov, bodyguardov in ostalih iz nabora »uspešnih« poklicev, ki jih je obvladoval. In se vselil v vladne palače.
V teh sedemnajstih mesecev mu je uspelo: odsloviti kolega poslanca zaradi sendviča, zgradil je zid okoli hiše, uredil službo znanki kar na Sovi, dovoljeval je, s pomočjo ministra prost pretok ilegalnih migrantov in policijo spremenil v taksi službo ter zahteval humano ravnanje z njimi, ščitil koruptivne ministre, zavrnil je nastop v EU parlamentu in pred 500-milijonskim TV avditorijem, češ, jaz to ne rabim, Slovenija tudi ne. In da ne pozabimo prizadevanje delovanje v smeri jugovzhoda, kjer so impozantni zaključki na področju posmeha s strani Hrvaške ter prilizovanje Srbiji z skupnimi vladnimi sejami ter predlogom za uvajanje srbščine v slovenske šole. Verjetno sem kaj spustil, pa naj mi ne zameri.
Zamerim pa njegovim volivcem, tudi v mojem Celju, ki so ga dočakali kot kašnega odrešitelja, on pa je ob odsotnosti kakšnih pomembnejših »fac« naročil oziroma za vsak primer imel svojo kamero in svojega snemalca in pripravljen mikrofon. Teh »for« se ne poslužujejo niti v Burkini Faso. Beda ga gleda.
Kaj pripadniki drugega ešalona?
Ostali pa se pripravljajo na vmesno fazo, ki se ji reče politični kanibalizem. Kdo bo koga še noter potisnil ven spravil in tako naprej. V stanju niti na nebu niti na zemlji se bodo odvijale borbe, boji, posamezni ali ekipirani za plenjenje v obliki služb, delovnih mest in položajev, ki so vezane na katerokoli sistematizacijo in ni strogo vezana na prihod ali odhod ministra ali državnega sekretarja. Hiperprodukcija le-teh samo povečuje predimenzioniranost državnega in ostalega aparata in od uspešnosti »lova« na položaje se kupuje zvestoba posamezni politični stranki za v prihodnje. V naslednjih tednih bodo vožnje v smeri Ljubljane še bolj intenzivne in obiski bodo trajali dlje, odvisno od uspešnosti pogajanj in prepričljivosti vseh dovoljenih ali pa tudi ne, oblik lobiranja in prepričevanja. Pa tudi kakšne temne kotičke, separeje po znanih prestižnih lokacijah je treba pogledati in vanje pokukati, zna se zgoditi, videti in doživeti marsikaj. Pa tudi ljubezni z stiske ali prav zaradi nje. Pa ne bodo vse posledice tega vmesnega stanja prijetne. Bodo tudi slabe zgodbe, polne solz, rotenja, preklinjanja, groženj, razpada zakonov, vse, kar lahko prinese ta prekleta provincialnost, politično in siceršnja mentalna nedodelanost vseh, ki se na kakršen koli način dotaknejo slovenskega javnega življenja in politike. Politične nesnage je dovolj na naši politični in javni sceni, nekaj kot balast prejšnjih časov, nekaj politične nesnage pa je na novo pridelane. Katarza je potrebna.
Kako nas vidi bližnja in širša politična okolica?
Del te okolice jemlje to kot marginalno novico. Del, ki je politično soroden z koalicijo, ki je pravkar pogrnila na izpitu politične zrelosti pri nas, pa da so že vedli, da se dela na destabilizaciji dela »uspešne« vlade Marjana Šarca. Enim celo to odgovarja. Na primer, hrvaški portal dnevnik.hr navaja, da posebej kot verjetno možnost prerazporejanja in nastanke druge vlade z obstoječim parlamentarnim sklicem Do faktografskih obvestil od odstopu in morebitnih novih scenarijev iz prijateljskih »bratskih« balkanskih vlad in njih voditeljev, seveda v kolikor tudi sami niso v isti »kaši » kot njihovi slovenski kolegi. Najbolj indikativna je objava agencije Reuters, ko ob obvestilu o odstopu Šarca seveda »prilepi« sliko Andreja Plenkovića, hrvaškega premierja. Toliko o prodornosti, pomembnosti in prepoznavnosti sedaj že premierja v odstopu iz Republike Slovenije.
Bolj očitno marginalizirani, kar se učinkovitosti, prepoznavnosti in veljave Slovenije na zunanjepolitičnem parketu, ni bili nikoli slabše. Primeren čas za zasuk na bolje je lahko prav zdaj. Le skupaj se morajo, pravi, pravšnji, odločni sestaviti in sešteti in vajeti vzeti.
Kaj menite, bo šlo!?
