Piše: Mitja Iršič
Bizarno zaslišanje direktorja medija Nova24TV Borisa Tomašiča pred politično preiskovalno komisijo DZ, ki preiskuje (oz. bolje rečeno sugerira in si izmišljuje) sume nezakonitega financiranja strank, je bilo najpomembnejše v tistem delu, kjer je predsednica Tamara Vonta govorila o denarju upokojencev. Gre za vpogled v razmišljanje vsakokratnih levih oblastnikov, ki se skozi desetletja ni spremenilo.
Vontova je namreč izjavila, da ni prav, če upokojenci donirajo Novi, saj so njihove pokojnine javni denar, kar pomeni, da se Nova financira iz javnega denarja oz. »iz našega denarja«. Če izjavo razčlenimo, Vontovi sredstva ZPIZ, v katerega so vplačevali vsi, predstavljajo »javni« (beri: državni) denar, ta pa je »naš« (beri: v lasti levih oblastnikov). Vontovi je seveda ušlo, a je v resnici izdala to, kar misli prav vsak politik levo od sredine. Ne le da je javni denar njihov denar − po stari socialistični doktrini: Če imam jaz en evro, ti pa deset evrov, imam jaz enajst evrov, ampak je javni denar celo pokojninski sklad! To pomeni, da je njihov denar tudi vaša dohodnina, trošarine, DDV, celo evropska sredstva za obnovo in razvoj … vse je njihovo.
Ko je prejšnja vlada želela iz javnega zavoda RTV Slovenija izločiti oddajnike in zveze, je nekdanji novinar RTV še iz komunističnih časov, nato pa več let pomočnik generalnega direktorja, ko so tam kraljevali Socialni demokrati, Boris Bergant (stric Igorja Evgena) v enem od soočenj rekel, da se oni temu ne morejo odpovedati, ker so to »oni zgradili«. Veliko vprašanje je, ali je Bergant res vihtel kramp in lopato, ko so se postavljali oddajniki, a jasno je, da verjame, da so res »njihovi«.
V Sloveniji je komunizem naravno povzročil oblastniško regresijo v čase primarnih družb, kjer je bilo prej tisočletja jasno, da je država v resnici vladajoča elita ali pa celo en sam oblastnik. Skozi stoletja je bilo običajno, da je vse pripadalo vrhovnemu samodržcu – cesarju, kralju, fevdalcu, baronu ali verskemu despotu. Komunistični diktatorski režimi so to tradicijo nadaljevali najprej skozi kult osebnosti (Lenin, Stalin, Tito …), nato skozi kolektivistična samodržna telesa.
Angleška zgodovinarka in politična analitičarka Merle Lipton je raziskovala tranzicijo iz socializma v kapitalizem ter posledice teh prehodov za obvladovanje virov in denarja, pri tem pa se je osredotočala na postsocialistične države in način, kako je v tem obdobju prišlo do prenosa lastninskih pravic. Liptonova je sistematično opisovala, kako so ob prehodu na tržno gospodarstvo v državah nekdanjega vzhodnega bloka obstoječi politiki in državni uradniki obvladovali državne vire in jih pogosto uporabili za osebno obogatitev. Oblikovale so se politične elite, ko so privatizacijo izpeljale kot način za obvladovanje ali celo krajo državnega premoženja. Pri tem je v nekdanjih socialističnih režimih zaznala t. i. kulturo zlorabe javnih sredstev. Ta predstavlja širši kulturni problem v postsocialističnih državah, kjer politiki dojemajo javne vire kot svoje, kar ustvarja idealno okolje za korupcijo, ki presega običajno politično korupcijo v kapitalističnih družbah, kjer politiki niso odraščali in gradili kariere na dogmi, da je javno premoženje v resnici njihovo.
Da je korupcija spremljevalka socializma in postsocializma, je tudi empirično potrjeno. Študija Evolucija korupcijskih vzorcev v postkomunističnih državah (Cieślik in Goczek, 2015) je preučevala razvoj korupcijskih vzorcev v 27 postkomunističnih državah med letoma 1996 in 2012 in pokazala, da je korupcija v teh državah zelo trdovratna in se skozi čas zelo malo spreminja.
Dejstvo, da Vontova vidi vaše pokojnine kot »svoj« denar, ki ga ne bi smeli donirati Nova24TV, je nekakšen vpogled v mentaliteto slovenske levičarske tranzicije. Vaš denar je njihov in srečni ste lahko, da vam dovolijo, da vam ga vsaj nekaj ostane. Lahko bi vzeli vsega. Vaše pokojnine so torej njihove. Vaša bruto plača je njihova in le po njihovi milosti jo neto prejmete na tekoči račun. Če razumete, kako razmišljajo, potem boste laže razumeli nakup podrtije na Litijski 51, 13.000 zastarelih računalnikov, nikoli pojasnjena nakazila iz državnega podjetja novinarki in kasnejši strankarski funkcionarki Vesni Vuković, nakup luksuznega električnega vozila za ministra Kumra, izletkanje ministrice Ajanovič Hovnik v New York, zapravljanje denarja za zasebne medije in nevladne organizacije prek neštetih javnih razpisov … Oni namreč verjamejo, da uporabljajo za to svoj denar.
