Piše: dr. Matevž Tomšič
V okviru družb, ki so del zahodnega sveta, velja tako rekoč za splošno sprejeto, da smo ljudje svobodni. Imamo demokracijo, ki nam omogoča sodelovanje pri izvajanju oblasti (večinoma posredno, prek svojih izvoljenih predstavnikov; včasih pa tudi neposredno, denimo prek referendumov); imamo vrsto zakonsko varovanih človekovih pravic in državljanskih svoboščin, ki veljajo za »neodtujljive« (to pomeni, da jih je mogoče omejevati samo v izrednih okoliščinam); za povrh vsega pa imamo še socialno državo (v Evropi je je več, v Združenih državah manj), ki nam omogoča dostojno življenje in nas zalaga z resursi, s katerimi lahko to svojo svobodo tudi uveljavljamo v praksi kot aktivni državljani. Nekateri celo kritično razlagajo, da je sodobna zahodna družba preveč individualistična, da v njej ljudje izgubljajo socialni čut in sledijo samo svojim egoističnim smotrom.
Dejansko je obseg svobode, ki jo uživamo Evropejci in drugi Zahodnjaki, danes večji, kot je bil kadar koli v preteklosti. V preteklih zgodovinskih obdobjih je o vsem odločala privilegirana manjšina, ki so ji navadni ljudje, ki so bili v povsem podrejenem položaju, morali slediti. Človek danes ni več izpostavljen nevarnosti, da bi svoje izraženo nestrinjanje z dejanji oblastnikov ali svoje obnašanje v nasprotju s splošno sprejetimi normami plačal z izgubo prostosti ali celo z življenjem (kar se je v vzhodnem delu Evrope dogajalo še pred nekaj desetletji).
Vendar težnje po nadzoru življenja posameznikov še vedno obstajajo. Rečemo lahko, da se v zadnjih letih celo krepijo. Mnogi v sferi politike in drugje kažejo neustavljivo željo po tem, da bi sodržavljanom predpisovali, kako se morajo obnašati, razmišljati, govoriti. Ti običajno sedaj nastopajo z domnevno »humanim« razlogom, v imenu nekakšnega »višjega dobrega«, nekakšnega »občega interesa«. Vendar je problem, da so takšni nameni pogosto zelo ideološko motivirani, da pod krinko humanosti nastopa nagnjenost k vsiljevanju določenih miselnih vzorcev in življenjskih slogov.
Seveda so za to, da neka družba lahko funkcionira na urejen način, potrebna določena skupna pravila, ki so za vse njene člane zavezujoča. In ta pravila prinašajo ljudem nekatere omejitve. Vendar pa je za to, da lahko govorimo o družbi kot dejansko svobodni, potreben obstoj samo tistih skupnih pravil, ki so dejansko nujna, kar pomeni, da prinašajo preverljive koristi (ki so večje od škode, ki jo prinašajo omejitve). Vse drugo so nesprejemljive kršitve t. i. negativne svobode (»svobode od«), ki pomeni odsotnost posegov zunanjih dejavnikov v življenje posameznikov.
Aktualni primer takšnega posega je predlog iz resolucije o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje od leta 2023 do 2030, ki želi za voznike motornih vozil znižati mejne vrednosti koncentracije alkohola v krvi na 0,0. To pomeni, da nekdo, ki namerava voziti, ne bo smel tisti dan pri kosilu popiti kozarca vina ali vrčka piva. Celo če bo prejšnji večer spil nekoliko več, bo naslednji dan lahko »napihal«. Takšna restriktivnost nima nobene zveze z dejansko skrbjo za varnost v prometu. Nekdo, ki zaužije majhno količino alkohola, lahko namreč povsem varno upravlja z vozilom. Cel kup drugih dejavnikov (denimo stres) je, ki bolj vplivajo na koncentracijo med vožnjo. Tisti, ki zagrešijo prometne nesreče, pa praviloma močno presežejo sedaj predpisano mejo 0.5 promila.
Pri tem omejevanju gre za čisto navadno čistunstvo. Ljudem se želijo odrekati nekateri mali užitki, zato ker se nekim samooklicanim »varuhom morale« zdijo neprimerni. Posebej problematično je, da je bila omenjena resolucija v parlamentu sprejeta brez enega samega glasu proti. To pomeni, da je tovrstnemu teženju običajnim ljudem naklonjena celotna slovenska politična scena ne glede siceršnje ideološke delitve. Politični konsenz očitno ni nujno nekaj pozitivnega.
