Piše: dr. Stane Granda, zgodovinar in publicist
V času slovenskega osamosvajanja, zlasti pa neposredno po njem, smo se vse pogosteje začeli srečevati s pojmom urbana kultura. Pojem ni bil jasen, še manj enotno uporabljan. Nekaterim je pomenil meščansko kulturo in so s sklicevanjem nanjo protestirali proti nekdanji socialistični, drugi so hoteli biti meščani, čeprav so še vedno rahlo zaudarjali po hlevu domačije starih staršev, tretji so hoteli z njo poudarjati predvsem prelom s slovensko tradicionalno kulturo.
Pojav je še toliko bolj nerazumljiv, ker je urbana kultura kot svoje nasprotje postavljala ruralno. Nerazumljivo, ker so kmetje danes najmanj pomemben del prebivalstva tako po številu kot po deležu narodnega dohodka. Ne smemo jih namreč enačiti s prevladujočimi maloštevilnimi veleposestniki, ki so bližje podjetnikom kot našemu klasičnemu kmetu. Tega praktično ni več. So le ljudje, ki živijo na podeželju popolnoma enako ali zaradi bogastva obdajajoče narave celo bolje kot meščani. V časih klimatskih sprememb in suše postaja to neke vrste privilegij.
Čeprav nadaljnji razvoj vsebine urbane kulture ni bil premočrten in še danes ni enoten, vse bolj prevladuje v njej mestna – v smislu suburbanih predmestij. Povedano preprosteje: je zavračanje in prezir meščanske, prevlada kulture balkanskih slumov in celo mahal nad prostorskim in duhovnim karejem NUK, Drame, Narodne galerije, Slovenske matice. Na petkovih demonstracijah smo lahko slišali izganjanje slovenske policije v »vaše vasice«.
Slovenci smo kulturo običajno delili na visoko in nizko, dobro in slabo … Meščanska ni imela najboljšega ugleda, saj so naši buirgerji stoletja delovali kot nemškutarji, kulturno nezahtevno in nasprotno prevladujočemu hotenju Slovencev, ki so hoteli biti kulturno enakovredni svojim zahodnim kulturnim sosedom. Ne glede na slabo in dobro je za staro, ali bolje, klasično slovensko kulturo značilno, da je spoštovala in častila originalno ustvarjanje, ne pa posnemanje in celo kopiranje. Znameniti Baraga je bil tako vrhunski kopist, da sta s prijateljem slikarjem Langusom baje imela težave pri ločevanju njegovega originala od misijonarjeve kopije, pa njega danes nihče ne pozna kot slikarja. Pri naših urbanih »kulturnikih« najbolj moti ravno popolno posnemanje tujih vzorov, celo v oblačenju in mentaliteti. Apologetstvo ni nikoli pot v napredek. Za narod je slabo, ker izničuje lastno, osebno ustvarjalnost. So kot tisti naši gospodarstveniki, ki so videli napredek in rešitev v nekdanjih »lon poslih«. Posledica so izginule tovarne, na primer Labod, Mura … Odmev tega je čutiti tudi v znanosti. Zlasti v humanistiki in družboslovju, kjer se popolnoma nekritično vključujejo v mednarodno okolje s papagajskim posnemanjem tujih stališč in ocen. Zanikajo slovensko samobitnost in jo označujejo kot izmišljotino 19. stoletja.
Agresivnost urbane kulture je bilo sprva najbolj čutiti na področju zabavne glasbe. Ne zaradi kakovosti, ampak zaradi gonje proti »goveji«, ki je del slovenske identitete. Vsi slovenski »zabavljači« skupaj niso toliko prispevali k prepoznavnosti Slovencev kot brata Avsenik. Ni problem v tem, da nekomu njuno ustvarjanje ni všeč, ampak da svoj vzpon gradi na nestrpnosti in zaničevanju drugega. Pri tem je bil opazen vpliv neslovenskih priseljencev. S slovensko zabavno glasbo so se lahko identificirali, z narodno nikoli. Ker pa so hoteli biti ne tem področju aktivni in vodilni, so preko svojih somišljenikov, verjetno prodanih slovenskih duš, začeli to balkanizirati v »turbo folk«, kot je bil npr. Atomik harmonik. Končni rezultat je bil, da je narodnozabavna glasba praktično izginila z osrednjega radia. V čedalje pogostejših pojavih izvrstnih ali celo vrhunskih sodobnih predelav starih narodnih pesmi vidim (pod)zavestno slovensko reakcijo.
Nastanek samostojne države ni samo največji zgodovinski dosežek Slovencev, ampak je tudi velik kulturni prelom s preteklostjo. Še danes nismo sposobni resno oceniti onega s prehoda iz Avstro-Ogrske v Jugoslavijo! Kaj šele onega v letih 1990/91. Tega, da imamo med seboj največ Neslovencev v zgodovini, si ne upamo jasno priznati. To je splošen evropski pojav. Zato problem niso oni, ampak mi sami, ki jim ne znamo postaviti sprejemljivih okvirov. Oto Pestner je sint, pa je najbolj «naš«. Kipar Begić nikoli ne skriva svojega porekla, pa je klasik slovenskega kiparstva. Podobno smo v zgodovini še doživeli, če ne omenjamo nemške kolonizacije med 11. in 14. stoletjem, ko so nas v 16. stoletju preplavili Uskoki. V slovenski preteklosti so bili glavni problem – ne Nemci ali »južnjaki«, ampak naši nemškutarji, jugoslovenarji … ljudje brez hrbtenice, samozavesti, jasnih in nedvoumnih vrednot trdnih stališč.
Trenutno je največja nevarnost urbanizacije Slovenije na političnem področju. Če je sodelovanje prišlekov na kulturnem lahko bogatenje, je na političnem napoved katastrofe. Vpitje »Ubij Janšu!« zahteva ne samo moralno obsodbo, ampak brezkompromisni pregon. Barbarinega rova, Jame pod Krenom in stotin drugih morišč si Tito ni izmislil, ampak jih je kot model množičnega ubijanja zaradi ideološke nestrpnosti in predvsem boja za oblast prenesel iz Sovjetske zveze, Španije, Balkana. Politika »dolgih nožev« ni nikoli imela domovinske pravice v jugovzhodnem alpskem prostoru! Sedanja pravosodna ministrica takim in podobnim primerom namenja abolicijo, kar v konkretnem primeru lahko pomeni samo vzpodbudo. Zato nas je upokojence, ki bi radi umrli naravne smrti, predvsem pa kot ljudje, Svobode vse bolj strah.
